Da se v Hani Stupica skriva posebne vrste likovna estetika, je strokovna javnost videla zelo kmalu: že za svojo prvo slikanico Rokavička je pred tremi leti na bienalu slovenske ilustracije prejela nagrado Hinka Smrekarja. To nagrado po navadi dobijo že uveljavljeni ilustratorji, žirija pa jo je takrat podelila debitantki. Le njena že pokojna mama Marija Lucija Stupica je to nagrado v zgodovini bienala dobila dvakrat. Rokavička Hane Stupica je bila nominirana še za Levstikovo nagrado in za izvirno slovensko slikanico, čeprav gre za prevod ukrajinske pripovedke, in izbrana je bila za razstavo zagrebškega bienala ilustracije ter je pozneje potovala v Italijo in Berlin, trenutno pa je v Bratislavi.
Združiti preteklo in sodobno
»V ilustraciji združujem izkušnje, impulze iz svojega življenja, zato so kdaj tudi strašljive, drugič hedonistične, spet kdaj jim dodam neumnosti iz prigod mojih prijateljev ali pa me vznemiri zgolj neumestna izjava,« pripoveduje Hana Stupica. »Čeprav se v ilustracijah skrivajo številni pomeni in prikriti elementi, ne razglabljam preveč, idejo hočem čim prej prenesti na papir. Ne delam skic, te so zame muka, če pa jih, se tako in tako izkaže, da je bila prva skica najboljša. V tem se razlikujem od svoje babice in mame, ki imata za seboj gore skic, kakšne njune ilustracije so nastajale tudi nekaj let. Zanima me še toliko stvari, nočem porabiti nekaj let za eno knjigo. Rokavičko, v katero sem se sicer precej poglobila, saj je bila tudi moja diplomska naloga, sem narisala v šestih mesecih.«
Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje je diplomirala kot oblikovalka vizualnih komunikacij, »pač rada klikam, izbiram črke, jih prestavljam, delam mreže«, zaradi česar je tudi njena ilustracija drugačna, za oblikovanje pa jo je navdušil oče Jeff Pivač. »Četudi v zadnjem času več rišem, zelo rada zraven še dizajniram, recimo s tem lahko ilustracije že takoj predvidim v neki oblikovni podobi; zanimata me tudi scenografija in kostumografija,« pripoveduje. Sodeluje z Mladinsko knjigo pri ponatisih knjig, ki sta jih likovno opremili babica ali mama. Zanje ustvarja slikanico Zajčkova hišica, po kateri bo prihodnjo pomlad nastala tudi lutkovna predstava v LGL. Hana Stupica bo poskrbela za likovno podobo predstave in to bo njeno prvo srečanje z lutkami.
Ilustracija ji je bila položena v zibko, a bili so časi, ko je hotela to doto preseči. Intenzivno je plesala balet, tudi v srednji šoli, in zraven igrala še klavir. Le slikarka in ilustratorka ni hotela postati, kar so pričakovali od nje. »Spremljala sem mamino bitko, njen način dela je bil počasen in natančen, tehtnosti njenih del ni mogoče preseči. Bila pa je slabo plačana, medtem ko sta dedek in babica od umetnosti lahko še dobro živela.«
Danes gleda na to doto kot na dragoceno stvar: »Vse nas štiri umetnike v družini sem začela združevati, urejam spletni arhiv naših del, hočem, da se na spletu poleg mojega vidi tudi njihovo delo. Včasih so bili umetniki skriti po ateljejih, danes je drugače: ljudi zanima, kako prideš do neke likovne rešitve, kako nastaja ilustracija od skice do končne podobe.« Včasih se med risanjem tudi snema, ampak ko je zadnjič pri risanju Ostržka fotografirala babico, ta ni bila navdušena nad tem, da se fotografija deli na spletu. Toda do sedaj si jo je ogledalo že več kot 80.000 ljudi. »Ni treba, da je naše delo skrito v knjigi na polici, kjer se nabira prah,« še meni. Zato so njena dela dostopna tudi prek spletnih portalov – njene osebne trgovine Etsy, pa prek Society6 in Redbubble.
Groteskni hedonizem
Še vedno uporablja mamine barve v tubah. »Tempere ne zastarajo, le malo vode jim dodaš; drugače je z akrilom, ki se sčasoma spremeni v plastiko. Razen fiksirja za pastel še nisem kupila ničesar. Rada recikliram in tudi sicer uporabljam malo barve. Kombiniram različne tehnike in povsem vseeno mi je, ali na ilustraciji na koncu piše gvaš ali tempera.«
Njene ilustrirane živali(ce) na pogled niso tako prijazne, kot so recimo babičine ali Jelke Reichman. Smeje se: »Postajam čedalje bolj groteskna.« Lisička v Rokavički je še prijazna, iz letošnjega leta pa je že stara, neumna in škrbasta. »Ljudje so malce presenečeni nad mojim izrazom, sploh nad delom Caligo. Bila sem v slabi koži in sem se morala izrisati.« Rokavičko je Kristina Brenkova prevedla tako, da na koncu pride pes in živali zbežijo iz rokavičke; tako so jo prevajali tudi v druge jezike. Obstaja pa verzija, v kateri za živalmi ostanejo samo kožuščki, in ta ji je bližja, ker je bolj realna. »Pravljica pač ni prijetna, je malce hladna. Čemu bi otrokom prikrivali, da svet ni pravljičen?«
Najbolje se lahko izrazi skozi hedonistične ilustracije, ki jih riše z mislijo na odrasle. Blizu so ji veliki nemški renesančni in flamski baročni umetniki, zato si kompozicijo rada izposodi pri kakšnem od njih, nato pa jih dodela v svoji »kolažni« estetiki. Začelo se je z Mandrilom in zdaj se zgodba z njim še nadaljuje. Postal je pravi hit. Nedavno ga je v velikem formatu po naročilu poslala v ZDA. Ima še enega junaka, Ježevca (v originalu Porcupine), in čaka jo Lenivec na pivu (v originalu Sloth), ki ga je skicirala že lani.
Ta hip so na razstavi v Galeriji Krka v Ljubljani na ogled tako njene grafike kot originali. Velike grafike stojijo zraven majhnega originala, s čimer ponazarja eno od možnosti grafičnega oblikovanja. »Original je seveda eden in edini, to sem 'jaz': včasih ga prodam, včasih tudi zadržim, recimo zadržala sem Caligo. Prek originalov se ocenjuje vrednost grafike. Ampak tudi grafike znajo biti izjemno zanimive. Zdaj, ko ilustracijam dodajam zlato barvo, zelo hitro zažarijo,« še pravi mlada umetnica.
