Učinki ravnanj, s katerimi je predsednik Boris Štefanec prežel delovanje komisije, so trenutno skrajno nizka operativna sposobnost za preprečevanje korupcije, medijski prezir, zanemarljiv ugled tudi v strokovni in politični javnosti ter impotenca v izvajanju nekaterih njenih ključnih uzakonjenih nalogah. Ker bo škoda delovanju in ugledu ustanove, ki je družbeno sito preverjanja in nadzora korupcijskih tveganj ter etičnega ravnanja funkcionarjev in nosilcev izvajanja državne oblasti, popravljiva šele v daljšem obdobju in le pod pogojem dolgotrajnejše ter načrtne sanacije vodenja in organiziranja več njenih osnovnih funkcij, podpirava formalne postopke za čimprejšnjo razrešitev sedanjega predsednika Borisa Štefaneca, ki jih MVK lahko in mora predlagati državnemu zboru, kot politično edino odgovorno in pristojno telo, da ustavi razkroj elementarnih funkcij preprečevanja korupcije.

Od imenovanja, pred dobrimi tremi leti je predsednik komisije prekršil mnoga pravila dobre protikorupcijske prakse v lastni hiši, ki naj bi bila vzor in demonstracija protikorupcijskega delovanja za vse veje oblasti, transparentnega in etičnega delovanja, če naj bi uživala splošno zaupanje, verodostojnost in ugled med nadziranimi funkcionarji in javnostmi. Komisija je pod vodstvom aktualnega predsednika postala lastno nasprotje, njen ugled in demonstracijska moč pa sta na najnižji ravni v njeni kratki zgodovini. Zaradi nepravilnosti in nestrokovnega vodenja postopkov zoper funkcionarje v politično in medijsko odmevnih primerih je komisija izpostavljena tveganju kršenja zakonskih in ustavnih določb.

V treh letih je polovica zaposlenih zapustila vrste komisije. Njen predsednik je v tem času kar štirikrat zamenjal vodjo ključne organizacijske enote, službe za nadzor in preiskave. Svojo namestnico je predsednik sistematično izločal iz delovnih procesov, spreminjal njena pooblastila in jih v lanskem juliju namestnici dokončno odvzel. Senat je dejansko amputiral v dvočlanskega, s čimer je njegove odločitve izpostavil tveganju nezakonitega delovanja. Predsednik komisije nedopustno in v nasprotju z osnovnimi pravili protikorupcijske prakse tolerira dokazano oporečna dejanja nekaterih zaposlenih. Stabilnost delovanja in organizacije komisije je predsednik v največji meri ogrozil z lansko julijsko ustavitvijo več deset postopkov ugotavljanja sumov korupcije in kršitev integritete funkcionarjev. Niti po treh letih vodenja aktualnega predsednika komisija še ne objavlja sprememb v premoženjskem stanju funkcionarjev. Navsezadnje pa njeno impotenco in opuščanje nekaterih ključnih nalog dokazuje tudi dejstvo, da lani ni bilo končanega postopka, v katerem bi komisija ugotovila sum korupcije, postopka ugotavljanja integritete ali nasprotja interesov.

Povsem razumeva, da je razrešitev predsednika komisije Borisa Štefaneca politično dejanje, vendar drugače niti po zakonu ni predvideno. Za predlog razrešitve je pristojen državni zbor. Mnoga javna, tudi neposredna zgodnja predhodna opozorila in znamenja, da vloga komisije postaja ogrožena in da ustanova drsi v stanje, ko postaja del problema korupcije in ko zaradi slabega izvajanja zunanjih pravil zanemarja lastna operativna tveganja in naloge, zaradi katerih je bila ustanovljena, niso bila upoštevana in so bila pogosto preslišana v imenu formalne in sistemske samostojnosti ter neodvisnosti nadziranja korupcijskih tveganj državnih oblasti. Z leporečenjem in sprenevedanjem predsednika pa so bile razkrite nepravilnosti tudi v javni posmeh delovanju komisije, saj jo najbolj ogrožajo prav slabo vodenje, nestabilnost v organizaciji in trenutna skrajno nizka opravilna sposobnost za izvajanje njenih ključnih uzakonjenih nalog.

Frančišek Verk, Iztok Jurančič, Ljubljana