Natančno pred desetimi leti, julija 2007, se je zgodil prvi zlom zaradi nepremičninskih posojil, ker številni Američani niso mogli več odplačevati stanovanjskih kreditov. Leta 2008 je zato šla v stečaj banka Lehman Brothers, kar je pripeljalo do svetovne finančne in gospodarske krize, ki je tudi v Sloveniji marsikoga, vsaj posredno, močno prizadela. Mnogi ekonomisti se bojijo, da bo do svetovne krize na podoben način spet prišlo v ZDA ali pa na Kitajskem zaradi velike zadolženosti podjetij. Tudi Italija bi lahko bila nevarna, saj nima tako majhnega gospodarstva kot Grčija in bi zato lahko s svojimi problematičnimi bankami, že tako velikim javni dolgom, nizko produktivnostjo in precejšnjo brezposelnostjo za sabo v prepad potegnila celotno evrsko območje.
Američani se spet zadolžujejo!
V ZDA so gospodinjstva vnovič močno zadolžena, celo bolj kot ob stečaju banke Lehman Brothers leta 2008. Predsednik Donald Trump pa se je pod vplivom Wall Streeta, proti kateremu se je lani v predsedniški kampanji na videz boril, odločil za deregulacijo. Ameriške banke naj bi tako v prihodnosti spet lažje dajale posojila, manj bodo izpostavljene obremenitvenim testom, žrtve bančnih manipulacij pa bodo manj zaščitene. Že zdaj se v ZDA spet vse več trguje s tveganimi finančnimi produkti.
Tudi v drugih delih sveta so dolgovi vse večji, v zadnjih 16 letih so se v vsem svetu javni in zasebni dolgovi povečali s 190 na 230 odstotkov BDP. Tako tudi naraščajo posojila ameriškim gospodinjstvom za stanovanja in avtomobile, dolg ameriških študentov, ki si s posojili plačujejo zelo drag študij, pa se je od leta 2007 povečal za dvakrat. Vsi dolgovi gospodinjstev in študentov so v prvem trimesečju dosegli 12.730 milijard dolarjev (11.500 milijard evrov), kar je 70 odstotkov ameriškega BDP. Kot pred desetimi leti pa ima vse več Američanov tudi težave z odplačevanjem dolga.
Do vratu zadolžena kitajska podjetja
Kitajska, ki naj bi po moči svojega gospodarstva dohitela ZDA, ima še vedno visoko gospodarsko rast. A zato se je od leta 2008 za dvakrat povečala zadolženost podjetij, pri čemer se ne upošteva vse pomembnejše zadolževanje prek bank v senci. Nekateri ekonomisti menijo, da je Kitajska največja grožnja svetovnemu gospodarstvu.
Na Kitajskem so z večjimi izdatki in spodbujanjem ugodnih bančnih posojil podjetjem ohranili veliko gospodarsko rast od začetka svetovne krize leta 2008. V številnih industrijskih vejah je zato prišlo do negospodarnih presežkov v zmogljivosti proizvodnje, ker so številne tovarne in obrate umetno ohranili pri življenju. Večina zadolženih podjetij pa ne bo mogla vrniti posojil, s katerimi so preprečila stečaj. Vendar nekateri ekonomisti menijo, da na Kitajskem ni nevarnosti dolžniške krize, ker posojila niso iz tujine in ker ima vlada veliko rezerv v hranilnih vlogah. A tudi Kitajci bi lahko začeli panično dvigovati denar z bančnih računov.
V zadnjem času je vlada omejila dostop do posojil. Najbrž se tega ne bo več držala, ko bo gospodarska rast spet začela padati. Če bi namreč preveč dosledno omejevala zadolževanje, bi prišlo do številnih stečajev, torej do povečanja brezposelnosti in socialnih nemirov.
Velike težave Italije
Če govorimo o solidni gospodarski rasti v EU, pa te ni v Italiji. V bližnji prihodnosti rasti najbrž ne bo tudi zato, ker banke s svojimi številnimi slabimi posojili težko financirajo mala in srednje velika podjetja. Italija naj bi BDP iz leta 2007 dosegla šele leta 2025 (Slovenija ga je na primer lani), v tem času pa bodo druge članice EU povečale BDP v povprečju za okoli četrtino. Javni dolg Italije znaša 130 odstotkov BDP, torej bo v primeru recesije težko povečala izdatke za zagon gospodarstva. Poleg vsega Italijo močno pretresata še migrantska in politična kriza, saj bo po volitvah leta 2018 težko prišla do vladne večine.
Evropa finančno še ranljiva
Pariški dnevnik Le Monde se sprašuje, ali je gospodarstvo v EU dovolj pripravljeno na soočenje z novo finančno in gospodarsko krizo. Sicer je v EU že četrto leto zapored solidna gospodarska rast, ki pa naj bi jo vendarle umetno spodbudil ECB. In še vedno ima večina evrskih držav zelo velik proračunski primanjkljaj, torej malo manevrskega prostora za čas krize, ko bi bilo treba povečati izdatke za ohranjanje gospodarske rasti.
