Jarmuschev uvod zariše izrazito subjektivno, fanovsko naravnano noto. V nadaljevanju se ne trudi kontekstualizirati ali argumentirati omenjene začetne izjave, celo nasprotno – glavno besedo prepusti samim akterjem zgodbe, članom skupine The Stooges. A kljub renomeju ekstravagantnega režiserja in podobno ekstravagantnemu značaju samih protagonistov film ne prestopa običajnih meja tega žanra. Jarmusch v formalistično konvencionalni zasnovi skozi arhivske posnetke, animirane vložke ter intervjuje s člani skupine – poleg Iggyja še bratov Scotta in Rona Ashetona (bobni in kitara) ter kitarista Jamesa Williamsona – v kronološko linearni liniji razstavlja in sestavlja zvok in podobo te glasbene ikone.
Morda je prav omenjeni »pietetni« pristop tisti, ki je hkrati šibka in močna točka samega filma. Avtor v svojem navdušenju bolj kot zakulisje predstavlja odrsko persono, ki sovpada z vsemi atributi boemskega življenja rock zvezdnikov: film razporeja niz raznoterih anekdot, ki so, če zmanjka arhivskega materiala, upodobljene z izseki iz sodobnih popularnih filmov. Ti delujejo kot šaljiv komentar že tako ekscesnih peripetij mladih glasbenikov. Pripoved se sicer začne iz nenavadne točke – razpada skupine po njenih prvih uspehih, dveh izdanih albumih The Stooges (1969) in Fun House (1970), nato pa se vrne na začetek, v najstniška leta neprilagojenih mladeničev iz Michigana, naveličanih poznih cvetov kontrarevolucije, rezultate katere – sploh bolj sproščen odnos do drog – so sami sicer s pridom izkoriščali.
A če se je zdelo, da je konec šestdesetih let čas avantgarde, so vsaj glasbeno področje ponovno preplavljali konservativnejši in lahkotnejši ritmi. Kot komentira sam Iggy, je rock že z Elvisom postal predvsem industrija, na drugi strani pa so Bob Dylan in podobni v glasbo vstavljali preveč besed – po Iggyjevem mnenju dobro pesem sestavlja največ 25 besed. Zvok, ki so ga ustvarili The Stooges, je tako nastopil kot radikalen prelom, saj je bil grob, »primitiven« in vključno s provokativnimi nastopi preveč za takratni prostor in čas. Po krajši ponovni združitvi med letoma 1972 in 1974, ko so The Stooges izdali morda svoj najpopularnejši album Raw Power (1973), je skupina razpadla. Renesanso (kot tudi zasluženo priznanje) so doživeli šele v prvem desetletju 21. stoletja. To sicer deluje v ironičnem kontrapunktu s samo esenco njihovega ustvarjanja, saj v glasbenem kontekstu njihov zvok danes gotovo ni več »radikalno nov«, kaj šele provokativen. V tem tonu bo tudi film verjetno ostal drugotnega pomena za Jarmuschev opus – v prvi vrsti je to pač srčen in nostalgičen poklon prijateljem in umetnikom.
