Ljudje so se odzivali različno. Nekaterim so se zdela dela groteskna, grozljiva, drugi so jih odobravali. Takrat me je predvsem zaposlovala misel o uporabi živali za pridobivanje človeških organov in delov teles za transplantacije. Posebej me zanimajo stvari, ki presegajo tradicionalna merila o tem, kaj je normalno ali lepo, ali zanemarjajo omejitve, ki si jih o tem postavljamo. Ta bitja so zame vsa lepa, čeprav nekatere vznemirjajo. In pri tem se vprašam, ali pošasti morajo biti strašljive?
Izražate se v različnih medijih. Kako vam uspe vse izpeljati tako kakovostno?Imam se za konceptualno umetnico. Delam velike in majhne kipe, instalacije, videe, lasate ali svetleče stvari, zračne balone, fotografije – karkoli se mi zdi, da bo posredovalo zgodbo, ki me zanima in pripoveduje, kakšno je življenje danes. Za to je treba imeti kar nekaj ljudi, ki so vsi zelo dobri strokovnjaki na svojih področjih. Dopuščam jim samostojnost in spoštujem njihovo strokovnost. Zdaj smo že skoraj družina, tako dolgo že delamo skupaj. Vsi, ki mi pomagajo, imajo tudi svoje poklice in k meni pridejo takrat, ko jih potrebujem. Ne zdi se mi pomembno, da bi svoje delo dejansko izdelala lastnoročno in bi se v njem videl moj odtis. Pomembna sta ideja dela in njegov rezultat. Navadili smo se, da sem ves čas prisotna pri procesu ustvarjanja, in moji sodelavci pričakujejo, da jih usmerjam. Prav zaradi dobrih sodelavcev je moje delo lahko tako raznoliko. Ne želim se omejevati zgolj na svoje spretnosti; če želim narediti balon, ga ne želim šivati, za to je treba veliko časa; če želim narediti video, sama ne delam animacij, saj je potrebnih veliko let, da se izmojstriš v dobrega animatorja. Delo torej ustvarjam v sodelovanju z zelo nadarjenimi ljudmi, saj le tako lahko res zaživi.
Ali izvajate tudi skupinske projekte z drugimi avstralski umetniki?Predvsem v zadnjih letih sodelujem na razstavah tudi z drugimi umetniki, med njimi je moj mož Peter Hennessey, ki je arhitekt. Njegova dela so zasnovana bolj prostorsko, medtem ko se sama osredinjam na predmete v prostoru. Sodeloval je tudi pri postavitvi te razstave, predvsem pri instalacijah. Lani sva v Avstraliji izvedla skupni projekt Sama z bogovi (Alone with the Gods) in prav na to instalacijo sem verjetno najbolj ponosna. Mislim, da bova v prihodnosti sodelovala vedno pogosteje.
Čeprav ste konceptualna umetnica, ste se šolali kot slikarka. Kakšno vlogo imata slika in risba v vašem delu danes?Obiskovala sem umetniško šolo in študirala risbo in slikarstvo. Najraje pa sem se posvečala risbi in obiskovanju muzejev. Še vedno veliko rišem in zlahka opazite, kako risbe preidejo v skulpture; so zelo realistične. Vsak kip najprej narišem, nato ga oblikujemo; seveda pa risba niti slučajno nima takšnega učinka kot kip, okoli katerega se lahko sprehodite in ga dojamete prostorsko. Tudi samostojno fotografirani kipi izgubijo želeni učinek, saj so izključeni iz prostorske postavitve, ki je ključna za pripovednost mojega dela.
V nekaterih vaših delih je prisoten organski videz, vendar ni povsem jasne meje, kje se začenja in končuje ideja rastline in kje živali ali človeka. Zato se gledalec znajde v tesnobnem položaju. Soočen je z nečim, česar ne more opredeliti, in to ga bega.Ja, ideja tesnobe ali Freudove grozljivosti je zagotovo prisotna. Ko si ogledujete moje delo, vas s svojo silhueto spominja na telo psa, pa vendar to ni. Je zgolj gmota silikona, obarvanega in predstavljenega kot človeška koža z odprtino, v kateri je nekaj podobnega ledvici. Torej je celota zgolj nekaj, kar služi nastanku organov, oziroma stroj za pridelovanje človeških organov. Ideja se mi zdi fascinantna, saj organe potrebujemo, in ne mislim, da gre za nekaj negativnega. Prav nasprotno. Razširja idejo predstave, kako je morda tak stroj videti. Hkrati pa razvoj tovrstnih znanstvenih področij odpira še celo vrsto novih vprašanj. Predvsem o odgovornosti do lastnega telesa, zdravja in do drugih bitij, s katerimi delimo svet. Nikoli ne sodim, medicino potrebujemo, istočasno pa lahko spremeni veliko stvari.
Ali bi lahko v umetnosti izpostavili kakšen vzor, ki vas navdihuje?Knjiga Mary Shelley Frankenstein je zame ključna in po mojem mnenju govori predvsem o slabem starševstvu. Vidim jo s perspektive pošasti. Kakšen je naš odnos in naša odgovornost do tega, kar smo ustvarili? Ali smo sposobni ljubiti svoje napake enako kot svoje uspehe? Čas, ko je knjiga nastala, z lahkoto primerjamo s sedanjim. Velike družbene razlike, hiter tehnološki razvoj, grozeča napoved globalnega segrevanja. Tesnoba današnjega časa je primerljiva z dobo začetka 19. stoletja.
Vaša dela pogosto vzbujajo občutek, kot da so izdelek laboratorijskih ali tehnoloških raziskav.Da, res je. Moja dela pogosto opisujejo na ta način, kar je razumljivo, saj me privlači napredek v genetiki in naravnem svetu. Vendar je zame moje delo bolj povezano z nadstvarnim, surrealističnim in mitologijo. Zanimajo me zgodbe, ki si jih pripovedujemo in z njimi pojasnjujemo svet, ter posebno celovitost, ki izhaja iz nas samih, ko med seboj trčijo čustvenost, racionalnost in etičnost. V svojih delih ne ponujam odgovorov ali rešitev za trenutni položaj, temveč predstavljam probleme, ki so odraz tega, kakšno je življenje danes. Govorim o tem, kako je tehnologija postajala vedno bolj naturalizirana, kar pomeni, da je mogoče videti stroje kot nekaj naravnega. Lahko se pogovarjam s svojim računalnikom, avto je podaljšek mojega telesa in ima svojo osebnost.
Zanimivo je, da ste lani imeli štiri razstave v Braziliji, v Sao Paulu si je vašo razstavo ogledalo rekordno število obiskovalcev. Kako to, da ste se odločili letos predstaviti svoja dela v Mariboru?Takoj ko sem prebrala vabilo Petra Tomaža Dobrile, sem pomislila, da si tega želim. Zanimivo se mi je zdelo imeti razstavo v mestu s samo 100.000 prebivalci in v državi, ki ima okoli dva milijona prebivalcev. Zanimalo me je, kakšna sta videti taka dežela in tako majhno univerzitetno mesto. Tako malo vas je in imate svoj jezik, v enem dnevu se lahko prepeljete z enega konca države in nazaj. Če se v Avstraliji vozim en dan, ne pridem nikamor. Prav specifika vaše dežele me je zelo zanimala. Pritegnila me je tudi ideja izpraznjenega industrijskega prostora, saj je tudi moj atelje v nekdanji tovarni blaga.
Kakšni so vaši načrti v bližnji prihodnosti?Marca 2018 bom imela veliko razstavo v Brisbanu. Tamkajšnji muzej za moderno umetnost je največji v Avstraliji in namenili so mi kar 2500 kvadratnih metrov površin, kar bo največja razstava kakega avstralskega umetnika do zdaj, sploh pa umetnice. Za projekt delamo že nekaj let in čaka me še veliko trdega dela, da bom vse načrte uresničila tako, kot si želim.
