Na 13 let zapora so včeraj obsodili 64-letnega Draga Railića, ki je 15. oktobra lani v domači hiši v naselju ob Ižanski cesti v Ljubljani zadavil 61-letno ženo Milko. Nekaj dni prej mu je povedala, da se bo od njega ločila, kar Railića niti ne bi tako prizadelo, če to ne bi pomenilo tudi delitve v zakonu pridobljenega premoženja. To pa mu je, tako psihiatrična izvedenka, pomenilo več od življenja.
»Bolj kot vsaka kazen vas bo spremljalo to, da ste s tem dejanjem izgubili vso podporo in ljubezen svojih družinskih članov. Ko boste prišli iz zapora, boste premoženje uživali sami. Kar ste storili, vam bo do konca življenja ležalo na duši in o tem lahko razmišljate v zaporu,« mu je po razglasitvi sodbe rekla predsednica sodnega senata Sinja Božičnik.
Railić je trdil, da se je žena usodnega dne v dnevni sobi pogovarjala po telefonu, nato je skočila nanj, mu psovala mater in grozila, da ga bo ubila. Med glavno obravnavo je dejal, da se mu je takrat zmračilo. »Sploh ne vem, kako je bilo od udarca do takrat, ko je bila zadavljena. Ne vem, ali se mi je strgal film,« se je spraševal. Prej, med preiskavo, se je sicer bolje spominjal: da jo je s pestjo najprej udaril po nosu, potem pa zagrabil za vrat in da ga je takrat opraskala. Pa tudi, da jo je držal za vrat petnajst do dvajset minut in da je nehala dihati. Ko je to videl, je poklical policijo.
Dobila, kar je zaslužila
Po besedah Božičnikove ni prav nobenega dokaza o njenem napadu. Ob prihodu policistov je bilo stanovanje pospravljeno in nič ni kazalo, da bi kaj »letelo po zraku«. »Zdaj pa – ali ste prej dobro pospravili ali pa vaš zagovor ni resničen,« je dejala obtoženemu. Sicer pa to, ali je ženo ubil ali ne, na tem sojenju niti ni bilo glavno vprašanje, bolj so se vrteli okoli tega, ali je razumel, kaj počne, in ali je imel svoje vedenje pod nadzorom. Na podlagi prvega izvedenskega mnenja, ki ga je izdelala psihiatrinja dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, je tožilka Liljana Tomič menila, da je bil v bistveno zmanjšano prištevnem stanju. Ker pa Dernovškova ni zadovoljivo odgovorila na vsa vprašanja sodišča, so o tem povprašali še psihiatra dr. Dragana Terziča. Njegov sklep je bil drugačen: da je Railić svoje ravnanje razumel in da ga je skoraj popolnoma obvladoval. Kar pomeni, da je bil prišteven. Ko so izvedenca soočili, se je s takšno ugotovitvijo strinjala tudi Dernovškova. Predlog zagovornika Dina Bauka, da bi pridobili še tretje mnenje, pa je senat zavrnil.
Ko sta sinova Railića obiskala v priporu – zaradi dedovanja je želel z njima osebno govoriti – jima je zabrusil, da je mama dobila, kar je zaslužila. »To dokazuje, da ste to želeli in hoteli storiti. Šlo je sicer za hipno, in ne za načrtovano odločitev. Toda zato, da zadaviš človeka z lastnimi rokami, je potrebna kar precejšnja vztrajnost, saj se je pokojna borila za življenje,« je izjavila sodnica. Senatu se je 15-letna kazen, kakršno je predlagala tožilka, zdela nekoliko prestroga in odmeril mu je dve leti manj. Tomičeva je sicer na predobravnavnem naroku za primer, da bi krivdo priznal, predlagala desetletno zaporno kazen.
