Učinkovitost upravljanja podjetja in s tem tudi njegova poslovna uspešnost je predvsem odvisna od njegovega nadzornega sveta (NS). Njegovi sestavi zato nemška zakonodaja namenja primerno skrb, kar je še predvsem aktualno, ko gre za velika podjetja. V večjem nemškem podjetju mora NS imeti 20 članov, kar je veliko. Tak NS ima pred maloštevilnim (poleg nekaterih slabosti) več prednosti, od katerih je vredno izpostaviti predvsem dve: ena je ta, da številnejši NS premore več znanja in izkušenj, kar je za učinkovito upravljanje nadvse pomembno, druga pa, da so v takem NS možnosti za sprejemanje odločitev, ki prednostno podpirajo interese posameznikov ali ožjih skupin, močno zmanjšane.

Razen po tem, da je močan po številu članov, je NS večjega nemškega podjetja poseben še po tem, da deset njegovih članov imenujejo lastniki podjetja, drugo polovico pa nosilci interesov dela, to so zaposleni in od podjetja neodvisni sindikati. Lastniki so torej pri upravljanju močno omejeni in zato se najpomembnejše upravljalske odločitve v nemškem gospodarstvu sprejemajo kot kompromis med delom in kapitalom, to pa se v praksi potrjuje kot močan dejavnik splošne učinkovitosti gospodarstva.

Naša politika si pred uporabnimi nemškimi izkušnjami rada zatiska oči, kar prepričljivo dokazuje tudi to, kako smo opredelili NS v našem največjem poslovnem sistemu, to je v Slovenskem državnem holdingu (SDH). Ta naj bi po zakonu imel pet članov, ki jih posredno in po vsebini (formalno sicer ne) izberejo vodje koalicijskih strank. In ko se vladajoča politika o tem izboru ne more sporazumeti, ima NS tudi manj članov; trenutno jih ima štiri, pred več meseci pa je imel le tri. Taka sestava NS žal ne more zagotoviti uspešnega upravljanja SDH, je pa zelo uporabna pri zadovoljevanju posebnih interesov v škodo skupnih. In to se z upravljanjem SDH tudi počne.

O enem zadnjih primerov, kako nenavadno deluje SDH, smo se lahko pred dnevi podučili iz članka, objavljenega v Dnevniku (4. julija 2017). Iz njega med drugim izvemo, da je SDH pri madžarski svetovalni hiši naročil študijo o poslovanju Luke Koper in ta naj bi pokazala, da notranji procesi v tem podjetju ne delujejo dobro, njeni avtorji pa so to ugotovili kar na podlagi javno dostopnih podatkov. Očitno tako nastale študije ne gre jemati prav resno, si je pa uprava SDH z njo pomagala pri utemeljevanju zamenjave NS Luke Koper, ki naj bi ji sledila še zamenjava uprave te sicer uspešne družbe. S tem bosta NS in uprava SDH verjetno zadovoljila nekatere specifične interese vlade in zaradi takih ravnanj lahko računata na njeno podporo.

Ker ima Slovenija ob sedanjem upravljanju SDH nemajhno škodo, je civilna družba (zveza sindikatov, zveza upokojencev, Sinteza – koalicija civilne družbe) pred dvema letoma sprožila iniciativo, da se sistem upravljanja SDH izboljša, predvsem tako, da se pri oblikovanju njegovega NS na primeren način uporabi uspešne nemške izkušnje. Pobudi sta se pridružili dve koalicijski strani (SD, DeSUS) in oblikovana je bila posebna delovna skupina z nalogo, da pripravi predlog ustreznih dopolnitev veljavnega zakona o SDH. Skupina je nalogo že lani opravila, njen predlog pa sta stranki SD in DeSUS pred dvema mesecema v parlamentu vložili v obravnavo in sprejem. Vodja poslanske skupine SMC je javnost še istega dne obvestila, da njena stranka predloga ne podpira. Da njena beseda nekaj velja, je pred dnevi (29. junija 2017) potrdil parlamentarni odbor za finance, ki je predlog zakona v celoti zavrnil. Na seji odbora ga je podprla le stranka SD, medtem ko mu je nasprotovala tudi stranka DeSUS, pa čeprav je sodelovala pri njegovem rojevanju.

Cerar in Erjavec, prvaka strank SMC in DeSUS, torej menita, da pri upravljanju SDH niso potrebne spremembe. Če tako ravnata zato, ker sledita predlogom svojih svetovalcev, skoraj ne gre dvomiti, da ju svetovalci zavajajo. Če pa nasprotujeta spremembam v SDH zato, ker jima sedanja ureditev ustreza, se je težko izogniti očitku, da tudi sama pri upravljanju države zapostavljata splošne interese državljanov. Naj bo res eno ali drugo, v obeh primerih si ne zaslužita ocene, da dobro opravljata odgovorno nalogo, ki so jima jo na zadnjih volitvah zaupali volilci. Upajmo, da volilci te napake na prihodnjih volitvah ne bomo ponovili. Tudi zato ne, ker imata zveza sindikatov in zveza upokojencev dovolj možnosti, da svoje člane informirata, kako sta Cerar in Erjavec preprečila za državo pomembno sistemsko spremembo, ki bi večini še kako koristila, upokojencem gotovo bolj od tistega drobiža, ki jim ga za volilne glasove običajno obljublja Erjavec.

Andrej Cetinski, Ljubljana