Smešnica v Ljubljani

A minilo je le nekaj ur, ko jo je hrvaški premier, meni nič, tebi nič, pošteno okaral, naj se v povsem bilateralno vprašanje, kar je zanj ureditev meje s sosedo, ne vmešava, ker da za to ni pristojna, ter ponovil stališče Hrvaške, da arbitražne sodbe ne priznava, ker da je bil arbitražni proces kontaminiran. Dejstva so znana in morda je škoda časa, da jih ponavljamo. Toda ne pozabimo še nečesa: da je Plenković pred torkovo izjavo podpredsednika evropske komisije Timmermansa posvaril Slovenijo, naj ne počne ničesar enostranskega v zvezi s stanjem na meji, iz spomina pa mu je ušlo, da je bil najbolj enostransko dejanje v vsej tej tragikomediji hrvaški umik iz arbitraže pred dvema letoma.

Nič proti temu, da se jim je zdel arbitražni proces okužen, ko so v Zagrebu slišali, kar sta si slovenski arbiter Sekolec in slovenska vladna agentka Drenikova po telefonu imela povedati, a meritorna presoja o tem je bila že po arbitražnem dogovoru v rokah arbitrov samih. In res, preden so nadaljevali delo na temo »meja«, so si vzeli kar nekaj mesecev, da bi ocenili resnost in domnevno škodo iz naslova nespodobnega klepeta, a odločitev je bila enotna: nobene škode, nobene okuženosti, nobenega vplivanja na samo presojo o meji!

Poleg tega sta bila akterja incidenta nemudoma odstranjena iz arbitražnega procesa in Hrvaška je prejela povabilo, da bi svoje trditve o okuženosti tudi argumentirala in dokazovala pred samim tribunalom, a se je temu soočenju odpovedala. To je bilo, dragi Plenković, enostransko in nesprejemljivo, dovolim si celo oceno, pobalinsko vedenje!

A poglejmo naprej, in sicer sredino srečanje med premierjema v Ljubljani.

Cerarjev mandat je jasen: pozvati hrvaškega kolega k pogovorom o implementaciji arbitražne sodbe, kar je tudi pričakovanje, kot smo rekli, evropske komisije in vsakogar, ki verjame v pravo in ve, da so tudi sodbe ad hoc arbitraž del tega reda. Plenković pa je v četrtek ponovil, da se bo s Cerarjem pogovarjal o odprtih vprašanjih med državama, a ne o implementaciji omenjene sodbe.

Vprašujem kabinet našega premierja in pa zunanje ministrstvo: Ali bosta govorila drug mimo drugega? Praviloma se o temi ali temah pogovorov diplomatski kanali najprej dogovorijo, pripravijo agendo, definirajo podrobnosti in ugotovijo razlike, glavnim sogovornikom prepustijo le finalizacijo oziroma poizkus premagovanja razlik, iskanje kompromisa in podpis dogovorjenega.

To srečanje pa ima že v startu dva povsem različna pristopa in tudi temi. Ima sploh smisel, da se s Plenkovićem sestaneta, spoštovani dr. Cerar, samo zato, da si sežeta v roke, nasmejeta fotografom in spijeta kavo, potem pa na srečanju z mediji povesta, da sta ugotovila, da soglašata le o tem, da ne soglašata, da pa kljub temu odnosi med državama ostajajo dobri in prijateljski?

Morda je tudi tako prav, a mi, brez zamere, diši po Goldonijevi komediji Primorske zdrahe.

Ali ne bi raje počakali na še kakšno odločnejšo in opozorilno držo Bruslja, morda tudi z omembo sankcij, ali na obisk, ki si ga sam sicer ne želim – sem že napisal, zakaj –, ameriškega poglavarja in njegove soproge, v upanju, da sta doumela, da ne gre pri vprašanju arbitraže za postavitev na eno (hrvaško) ali drugo (slovensko) stran, čemur se ZDA izogibajo, kot je povedal njihov veleposlanik v Ljubljani, ampak za bran pravnega reda in avtoritete sodišč.