Na slovenskih cestah se še vedno vozi veliko avtomobilov iz nekdanjih časov, ki postajajo z leti in desetletji vedno zanimivejši. Mnogi vozniki se še spominjajo let, ko so za volanskim obročem nabirali številne kilometre, legende, kot so na primer hrošč, spaček, stoenka, jugo in katrca, pa so krojile avtomobilski vsakdan. Ko jih vidimo danes, se pogosto vprašamo, kako za vraga smo takrat na cestah lahko preživeli.
Mnogi današnji lastniki se z nostalgijo spominjajo časov svoje mladosti. Morda je to bil njihov prvi družinski avto, s katerim so se ponosno vozili na nedeljske izlete, zato predstavljajo nekakšen čustven naboj in šarm. Poleg tega so jih morali restavrirati, saj jih je bilo po toliko letih zanesljivo treba obnoviti. Vsako restavriranje pa pomeni dodatno tesno, čustveno vez. So pa ti avtomobili bili nekaj posebnega tudi zato, ker se o varnosti in udobju, kot ga poznamo danes, ni razmišljalo.
Dolga pot na morje in domov
»V naši družini smo imeli hrošča, letnik 1976. Kot otrok sem na zadnjem sedežu, tik za hrbtom pa je rohnel vsega dobrih 30 konjičev močan bokserski motor, presedel dolge ure. Najbolj sem si zapomnil, da mi je bilo vedno nepopisno vroče, posebej na poteh na morje. Prezračevanja ni bilo, saj ta avtomobil ni imel niti ventilatorja. Hrošč že sam ni šel ravno hitro, s počitniško prikolico pa si lahko predstavljate, kako dolga je bila pot na morje in domov,« se spominja Jakob iz Ljubljane. Hrošč je v osnovi delo Ferdinanda Porscheja, nastal pa je na ukaz takratnega nacističnega vodstva, ki je želelo ljudem dati »ljudski avtomobil« Hrošč je postal ikona, saj so ga izdelovali med letoma 1938 in 2003. Skupaj je tekoči trak zapustilo 21,5 milijona hroščev.
Podobna je tudi zgodba še ene legende na štirih kolesih, Citroënovega 2CV, ali po domače spačka, ki je bil še trdneje usidran v srca slovenskih voznikov in voznic. Andre Citroën ga je pred začetkom druge svetovne vojne zasnoval kot neuničljivo vozilo z najnujnejšim. Prototip s platnenimi sedeži je imel le en žaromet, dvovaljni motor z ročnim zagonom pa je zmogel 7 kilovatov (9 KM). Njegova posebnost je bilo mehko vzmetenje in nagibanje v ovinkih. Izdelovali so ga med letoma 1948 in 1990, ko je tekoči trak zapustil zadnji, petmilijonti. Na slovenskih cestah je bil pogost udeleženec, konec koncev je nastajal tudi v Sloveniji, in sicer v Cimosu do leta 1987. Mnogi ljubitelji ga še vedno uporabljajo in obnavljajo, eden od teh zanesenjakov pa je Andrej Bučar iz Lutrškega sela pri Otočcu. Trenutno se ukvarja z obnovo spačka letnik 1976. »To je spaček posebne serije, imenovali so ga 2CV spot. Rezervne dele je težko dobiti. Vrednost spačkov je od 1000 evrov dalje, obnovljen v celoti pa lahko doseže ceno nad 10.000 evrov. Moj 'spak' bo vreden nekje okoli 5000 evrov, ko bo seveda dokončan. Na cesti bo le v lepem vremenu, pozimi bo varno spravljen v garaži,« pravi Andrej Bučar. V Sloveniji je trenutno registriranih malo manj kot 300 spačkov.
Stoenka je bila darilo od dedka
Še večji pečat je na naših cestah pustila katrca, Renaultov model 4, ki je bil, tako Božo Kočevar iz Kluba prijateljev IMV, zaradi uporabnosti velika uspešnica, proizvajali pa so ga tudi v Novem mestu. »R4 so začeli razvijati leta 1956, v IMV Novo mesto pa so jih izdelali 575.824, tudi zadnjo katrco bye-bye leta 1992. Nato smo ustanovili Klub prijateljev IMV in zbrali skupino zanesenjakov, ki je zbirala podatke in proizvode za muzejsko zbirko IMV Novo mesto. Avtomobile smo zbirali po celi nekdanji Jugoslaviji in Evropi, uredili smo tudi arhiv. Vsa vozila so v voznem stanju, a ne gredo na cesto, saj je njihova vrednost neprecenljiva, namenjena pa so ohranitvi tehniške kulture,« pravi Božo Kočevar. Tudi Jan Mlinar iz Žirov je eden od zaljubljencev v katrco, prvo je dobil, ko je bil star 10 let, danes pa jih restavrira. »Restavriranje katrce vzame okoli 3 mesece, najbolj pa sem seveda pozoren na originalnost in identičnost vozila. Ocenjujem, da jih je na slovenskih cestah okoli 700, večinoma so starodobniki,« pravi Jan Mlinar. Katrce do 50. rojstnega dne niso imele prave vrednosti, nato pa jim je cena hitro poskočila. »Danes je katrca končno postala cenjena, saj je zanjo treba odšteti od 4000 do 10.000 evrov. Jaz mojo na primer uporabljam vsak dan, furgonnette F6 je namenjena servisnim dejavnostim. Preostale dni pa se vozim s katero od osebnih katrc, ki so že obnovljene ali pa v dobrem stanju, trenutno pa imam v lasti okoli 50 teh vozil,« še dodaja Mlinar. Da je avto zares trpežen, dokazuje podatek, da je Mlinar za volanom v štirih letih in v vseh vremenskih pogojih vsak dan »splezal« čez Ljubelj v Celovec in prevozil 400.000 kilometrov.
Številne zanimive zgodbe piše tudi zastava 101. Bila je tudi prvi avtomobil Mateja iz Ljubljane, 16 let staro oranžno stoenko pa je dobil v dar od dedka. Načela jo je že rja, kar pa ni zmanjševalo njegovega veselja do vožnje: »Z njo sem počel marsikaj in doživel veliko. Prve ljubezni, hitro in vratolomno vožnjo, ki se bolj po sreči kot znanju ni končala s hujšimi posledicami. Ko danes pogledam nazaj in ugotovim, da varnostnih dodatkov z izjemo varnostnega pasu ni imela, podobno je bilo tudi pri udobju brez klimatske naprave, si težko predstavljam, da sva se vsako leto družila iz dneva v dan, oba zadovoljna. Ko je napočil dan slovesa, sem sicer potočil manjšo solzico, a sem na stoenko vsaj za nekaj časa pozabil. V novega fiata brava sem se namreč zaljubil na prvi pogled. Danes, ko vozim korejca, ki me razvaja na vsakem prevoženem kilometru, se mi zdi nepredstavljivo, da je bila nekoč stoenka moje prevozno sredstvo. A pozabil je ne bom nikoli. Tudi zaradi dedka.« Stoenka je bila sicer licenčni model fiata 128, v tovarni v Kragujevcu v Srbiji so jo začeli izdelovati leta 1971, konec proizvodnje pa je bil leta 2008. V 37 letih so jih izdelali 1,2 milijona. Z leti so jo sicer optično osveževali, tehnika sama pa se ni prav veliko spreminjala, saj sta bila na voljo 1,1- in 1,3-litrski motor.
