Moti me predvsem implicitna umetniško-načrtovalska raven slovenskega organizatorja. Navsezadnje je predstava, v kateri ni presežkov in omembe vrednega gostovalnega potenciala, povsem skladna s produkcijskim okvirom in neko urbano, z ljubljanskega očišča dokaj zavidljivo gledališko infrastrukturo. Spremljali smo dosežek specializiranega mestnega odra, ki skrbi za neprekinjeno ponudbo v polju zabavnega glasbenega gledališča. Poslanstvo in čar Komedije, gledališča s profilom in izročilom, se zdita neločljiva od samega zagrebškega prostora.
Povsem nekaj drugega je nacionalni operni zavod. Ljubljanska Opera se doslej, kolikor vem, še ni povezovala z zagrebško. Po drugi strani vodstvo očitno ni imelo pomislekov v zvezi s tokratno zadolžitvijo dela ansambla. Operni orkester je spremljal »mestne komedijante«; rezultat te zveze najbrž niti ni presenetljiv. Ob spoštovanju do gostov gre tudi odvreči masko lažne skromnosti in zapisati, da je orkester odličniško prestopil siceršnji izvajalski horizont dogodka. Veseljko Barešić, nedvomno zvrstno prekaljen dirigent z občutkom za operetni dinamizem, je znal izkoristiti pregledno in oblo polnost zvoka – orkester je muzikalno deloval kar kot vodilni protagonist.
Režiser Ivan Leo Lemo sicer omenja adaptacijsko šiljenje besedila, vendar standardna uprizoritev predvsem preigra žanr po njegovih zakonitostih in sprožilcih (tempo prvega dejanja jih, kot že omenjeno, ujame le delno). A pravi izziv operetnih predlog – naj se to zdi še tako banalno – je avtomatizirana »naravnost« uprizoritvene celote. Le docela skladna zabavniška eleganca lahko gledališko obliko, absurdno odtujeno (današnjemu) svetu, za silo upraviči. S tem smo pri primanjkljaju zagrebške predstave, ki je pač v skoraj vseh sestavinah brez leska, česar pa ne mislimo razčlenjevati. Nastopajoči so odrsko pokazali ustrezno obrtno suverenost (pohvalimo naboj med vodilnima paroma), slabše pa je bilo petje. Zadnje še posebno velja za ženski vlogi. Z duhovitostjo Vlatke Burić Dujmović (Stazi) in zamaknjeno sentimentalno Sandro Bagarić (primadonski Silvin lik) smo dočakali utelešenji značilnih ženskih »fahov«, ob čemer pa o glasovnem oblikovanju (zlasti ton Bagarićeve je razpuščen v »tremolando-harmonije«) ne kaže izgubljati besed. Moški protagonisti so nastopili simpatično; v baritenorski operetni znamki Đanija Stipaničeva (Edvin) je bilo tu in tam zaslutiti že kar nastavke dramskega tenorja.
Kneginja čardaša je učinkovala kot naravni del ljubljanskega festivala, takšnega, kakršnega pač imamo. Na njem se glasba izenačuje s prodajanjem zabave (opereta je pravzaprav le dopolnilo muzikalov, med drugim novodobno komponiranih), ena in ista trgovska logika pa želi »zbližati« popevke in navdih Marthe Argerich.