Malo po drugi uri popoldan je morje nenadoma vzvalovilo. Valovi so se prelivali in zlivali drug v drugega, kakor se druga v drugo prelivajo misli v nemirni glavi. Nekje v globini se je prižgala nevidna morska svetilka in posijala v temno modrino. Morje se je obarvalo turkizno zeleno in si ni bilo niti najmanj podobno. Tudi češki, švedski in italijanski turisti, ki so se tega dne sprehajali ob njegovih obalah ali pa se namakali v njegovih toplih plitvinah, so začutili, da se nekaj dogaja. Zdelo se jim je, da se morje ta dan ne zmeni ne za veter ne za luno, da valuje samo od sebe.
Piraneži so se pred samosvojim, nepredvidljivim morjem po stari navadi zatekli v oštarije. To morje buči po slovensko, se je slišalo iz njih. Vsak piš z juga ga raz...