Kazanje s prstom ne more rešiti nastalih strukturnih nesorazmerij z brigado izključenih samozaposlenih, drobljenjem javnih sredstev in s tem povezano stihijsko hiperprodukcijo, zastarelo kulturno infrastrukturo in hirajočo javno kulturno mrežo. Zato je skrajni čas, da se obe strani soočita z dejstvi, SRČ pa ponuja le mehanizme in orodja, ki bi politiko prisilili v strateško držo (KAJ), izpostavili stroko s povečanjem njenih pristojnosti in odgovornosti (KAKO) in odprli zadušljivo zaprt slovenski kulturni sistem s pravili, ki bodo omogočala dialoškost in silila akterje v to, da se karte vendarle vedno znova premešajo.

Polemiko z Janezom Pipanom razumemo kot priložnost za razpravo o dilemah in možnih rešitvah. Ne razumemo pa njegove kritike avtonomije direktorjev, kot jo predlaga SRČ. Pri imenovanju direktorjev bi imele po predlogu SRČ razpisne komisije ministrstva neprimerno bolj kompetentno sestavo (na primer komisije za izbor direktorja osrednjega glasbenega javnega zavoda ne bi mogle več sestavljati dve pravnici in sociologinja brez slehernih glasbenih referenc) in večjo osebno odgovornost za sprejete odločitve, medtem ko bi imel Nacionalni svet za kulturo pri tem izključno nadzorno vlogo in pristojnosti za preprečevanje »negativne kadrovske politike na vodilnih mestih«, ki jo Pipan upravičeno kritizira. Druga varovalka zoper negativno kadrovsko selekcijo je veto sveta zavoda na imenovanje direktorja, pri čemer pa lahko tako zavrnjeni kandidat še vedno postane direktor, a mora za njegovo imenovanje prevzeti odgovornost vlada kot celota.

Svet zavoda lahko predlaga razrešitev direktorja že zdaj, zato ne gre za novost. Po predlogu SRČ bi svet lahko dal tudi veto na direktorjev strateški načrt, ki pa ga lahko direktor kljub temu sprejme, če ga dodatno obrazloži oziroma ubrani. To je direktorjeva neprimerljivo močnejša pozicija kot zdaj (ali v času Pipanovega ravnateljevanja), ko je od izrecnega soglasja sveta zavoda odvisen sprejem niza najpomembnejših notranjih aktov, ne le strateškega načrta, pač pa tudi akta o sistemizaciji, programa dela, finančnega načrta, organizacije dela, kadrovskega načrta in načrta nabav. Ob tem predlaga SRČ način financiranja, ki bi končno omogočil direktorju tudi gospodarjenje z resursi, pri čemer bi bil zavezujoči kriterij porabe sredstev v okviru finančnega načrta izvedba sprejetega programa dela, in ne več proračunske postavke. Glede na obstoječe in predhodno stanje pomeni vse to bistveno okrepitev položaja direktorjev. Seveda pa bi se ob taki okrepitvi položaja direktorjev sorazmerno povečale tudi njihove odgovornosti. V čem je torej problem?

Pipan na podoben način obravnava tudi razmejitev med politiko in stroko, kot jo predlaga SRČ, vendar je na tako izkrivljen povzetek težko odgovoriti kratko. Da njegove navedbe ne držijo, se lahko prepriča vsak z branjem celotnega predloga zakona, in ne morda le naslovov ali ob tem še kake vrstice.

Zavračamo tudi očitek o štirih diskurzih. Diskurz je le eden, pri čemer je treba upoštevati, da zahtevajo besedila zakonov, obrazložitev in razprav precej različne, različnim vrstam besedil ustrezne načine izražanja in pisanja. Šteti odziv enega od članov skupine SRČ na Pipanovo kolumno Podrejanje za diskurz celotne skupine, še posebej v primeru, ko se odziv nanaša izključno na avtorjev kolumnistični pristop, in ne na vsebino predloga SRČ (vsebina bi lahko bila karkoli), pa je povsem neumestno.

MITJA ROTOVNIK, DR. VESNA ČOPIČ, DR. BORUT SMREKAR