Sta pa še vsaj dva dejavnika, ki sta pomembna pri povrnitvi zaupanja v evropski projekt. Prvi je pozitivna agenda EU za spremembe, ki že prinaša rezultate. Evrsko območje in širša EU sta nedavno dosegla najvišjo raven zaposlenosti doslej, naložbe se povečujejo in gospodarska rast bo predvidoma dvakrat višja kot v Združenih državah. Drugi dejavnik je dejstvo, da ima Evropa srečo s političnimi voditelji, ki na več nedavnih državnih volitvah niso popustili populizmu, ampak so se samozavestno postavili za demokracijo, reforme – in Evropo. Podpirala so jih napredna lokalna gibanja, kot je Utrip Evrope, ki so se oglasila v prid Evropi po vsej celini.
Poglejmo nazaj v september 2016, ko je predsednik Evropske komisije Juncker v svojem letnem govoru o stanju v Uniji napovedal belo knjigo o prihodnosti Evrope. Le tri mesece po usodnem referendumu, na katerem se je Združeno kraljestvo odločilo zapustiti Evropsko unijo, je bila to drzna poteza, ki je bila po mnenju mnogih obsojena na propad, ker se je zdelo, da Evropa drvi v prepad. Ko je bila marca 2017, le nekaj dni pred tem, ko je Združeno kraljestvo sprožilo člen 50, s katerim je odprlo pot za svoj odhod iz Evropske unije, objavljena bela knjiga, je dejansko preusmerila pozornost na oblikovanje skupne prihodnosti za preostale države članice. Zato se bela knjiga pogosto omenja kot »rojstni list« EU-27.
Danes, ko je okrevanje hitrejše in se zdi, da je populizem za zdaj zajezen, je treba pri razpravah o prihodnosti Evrope čim bolj izkoristiti to obdobje novega upanja. Pretekle izkušnje kažejo, da je takrat, ko se povrne zaupanje, najslabše, če odlašamo in ničesar ne spremenimo. V zraku je močan občutek, da so se Evropejci zdaj, ko so videli, kakšne so druge možnosti, pripravljeni angažirati za naš skupni projekt. Številne države članice in tudi drugi akterji se zavedajo, da razpad, neliberalna demokracija in populizem niso le votle lupine, ampak so tudi izjemno nevarni za demokratične tradicije, svobodo in strpnost, ki so se mukoma gradile v preteklih desetletjih in za katere je večina menila, da so samoumevne.
To pa nikakor ne pomeni, da se Evropa ne bi smela spremeniti. Sklicevanje na brexit ali g. Trumpa za zdaj morda vzbuja vnovičen občutek pripadnosti, dolgoročno pa lahko Evropa napreduje samo na podlagi novega zagona in legitimnosti svojega projekta.
Bela knjiga ima dva enako pomembna dela. V prvem so opisani dolgoročni trendi, ki bodo oblikovali prihodnost Evrope, in sicer od tehnoloških sprememb do dobe mobilnosti in hrepenenja po varnosti v času novih groženj, v drugem pa pet scenarijev, ki bi se lahko uresničili za Evropo do leta 2025. Komisija tokrat izjemoma ni predstavila enega samega najbolj zaželenega načrta, kot je pogosto storila v preteklosti. Ne le zaradi časa objave bele knjige, torej na vrhuncu volilne sezone v številnih evropskih državah, ampak tudi zato, ker smo povsem prepričani, da se Evropa sooča s številnimi temeljnimi političnimi izbirami o prihodnjih usmeritvah glede povezovanja, ki se jim ne bi smeli izogibati ali o njih odločati za zaprtimi vrati. Prav tako komisija ne bi smela prevzeti monopola pri odločanju o tem, kakšna je najboljša pot naprej. Potrebna je razprava na ravni celotne EU, pri kateri bodo državljani sodelovali na nove načine in bo poskrbljeno, da bo njihov glas štel.
V želji, da bi olajšali ta proces, je bila bela knjiga dopolnjena z več razmisleki o vprašanjih, ki so pomembna za oblikovanje Evrope v prihodnosti. Na vseh področjih, od socialne razsežnosti prek globalizacije in obrambe do prihodnosti EMU in financ EU, je jasno, da so končne destinacije za Evropo v letu 2025 lahko različne. In pomembno je, da se o ponujenih možnostih in povezanih kompromisih širše razpravlja in da se jih bolje razume. Z uporabo scenarijev smo se lažje odmaknili od pogosto preprostih in črno-belih razprav o tem, ali smo za Evropo ali proti njej ali pa za več ali manj Evrope, ki so bile značilne za preteklost. To novo, pestrejše besedišče, ki ga omogočajo različni scenariji, je že izboljšalo politično razpravo in pogovore preusmerilo v bolj konstruktivno ter v prihodnost usmerjeno razpravo o tem, kaj želi EU-27 v prihodnjih letih doseči skupaj – ali ločeno.
Seveda je razmislek vreden napora samo v primeru, če na koncu privede do konkretnih odločitev. Ta trenutek se bliža. Poseganje v naravo političnih izbir voditeljev EU in tistih, ki jim bo naklonjeno javno mnenje, ni naloga komisije, želimo pa v prihodnjih mesecih storiti dvoje. Prvič, predstavili bomo podrobnejše različice petih scenarijev o prihodnosti Evrope s posebnimi smernicami, kaj naj bi prinesli in kako bi jih bilo treba izvesti. Tudi to bomo storili nevtralno, da ne bi dajali prednosti posameznim rezultatom ali zanemarili drugih. Drugič, predstavili bomo tudi agendo o tem, kako uporabiti zaupanje v Evropo za boljše načrtovanje in usmerjanje politike k dolgoročnim izzivom, namesto da se predvsem odziva na krize, ki bi jih bilo mogoče – in treba – predvideti.
Predsednik Juncker bo v septembrskem govoru o stanju v Uniji izkoristil priložnost in predstavil dodatne pobude v skladu s procesom bele knjige. In komisija namerava v celoti izkoristiti svojo pravico do dajanja pobud, saj zelo dobro ve, da obstaja velika skušnjava, da se vse nadaljuje po starem, brez kakršnihkoli sprememb. Vendar bi bilo to zelo napačno razumevanje javnega razpoloženja in ne bi Evropski uniji naredilo nobene usluge. Javna razprava na ravni celotne EU, ki temelji na dobri obveščenosti in je usmerjena v prihodnost, ni le zdrav izraz demokracije, ampak tudi način, da preženemo zle duhove razkola in populizma.
ANN METTLER in PAWEŁ ŚWIEBODE, vodja in namestnik vodje Evropskega središča za politično strategijo
