Najlažje bi mi bilo reči, da zapletati zna vsak, obrnjeno pa ne. S tem hočem reči, da se v literarna besedila lahko naloži veliko vsega, še precej daljša so, če drugega ne, in se lahko marsikam skriješ. Besede v pop pesmih pa so kot vžigalice v škatlici, na voljo jih imaš le določeno število in jih prižigaš drugo za drugo, da se pazljivo vsaka razgori. Pri drugih literarnih strukturah je drugače. Na voljo imaš vžigalnik. Prižgeš in gori, dokler pritiskaš jeziček in je plin. Sam tako ali tako svoje tekstopisje še vedno jemljem bolj kot konjiček. Ne dajem jim take teže kot preostalemu literarnemu ustvarjanju. Tam sem »gostejši«.
Konjiček, ki pa ste se ga očitno lotili resno, saj ste pred leti napisali manifest nove popevke.Nekoč so res izkušeni mojstri ustvarjali glasbo ter besedila in aranžmaje za pop skladbe, pesniki pa so pisali besedila zanje. Danes je to nekako izginilo. Želel sem spodbuditi še druge »resne« glasbenike in pesnike k ustvarjanju tovrstne glasbe. Vsi so se nekako zatekali bolj k jazzu – seveda govorim samo o glasbenikih. Še posebno v Mariboru je bilo tako. Na radiih sem pogrešal dober pop. A malo gre tudi za egoizem. Poenostavljeno bi lahko rekli, da sem si praktično sam ustvaril domačo glasbo, ki sem jo želel poslušati. To se mogoče sliši prepotentno, ampak pri nekaterih projektih ni šlo samo za pisanje besedil.
Upor proti čemu je manifest nove popevke?Ne upor, bolj opozorilo. Prvo vodilo je bilo to, da se mi je zdelo nesmiselno, da je veliko sposobnih ljudi, ki ne pišejo kakovostne pop glasbe, pa bi jo lahko. S tem, da je veliko teh ljudi, še posebno glasbenikov, veliko pametovalo na to temo. Drugo pa je to, da sem imel na zalogi nekaj pesmi, pa sem moral z njimi nekaj narediti (smeh).
Bili ste idejni vodja Patetica, kot piše na plošči.Da, tudi to. Zato pa zdaj poznam vso obrt produciranja pesmi oziroma albuma za trg, saj sem se tega pač moral naučiti, če sem želel, da gre projekt v svet tak, kot sem si ga zamislil. Seveda v tem nisem bil sam. In to je zame najlepše pri tej zgodbi. Ti novi dolgoletni prijatelji, ki sem jih pridobil – skladatelji, glasbeniki pa tudi novinarji in še kdo. Na primer celih sedem let sem potreboval, da sem spravil Papir v življenje. In na začetku je bil poleg mene le še kakšen skladatelj na začetku svoje kariere s kakšno dobro pesmijo v žepu. Potem pa smo se počasi zavohali…
In nastal je družinski ansambel za razvijanje poezije in glasbe?Natanko tako. Sicer pa je že ena pesem dovolj, če si prepričan o njej. Če smo že pri tem, naj povem, da je prva pesem za Papir bila Čudež – pesem skladatelja Marka Gregoriča. S takim naslovom se stvari res ne moreš lotiti napol.
Je zadržanost pesnikov, da se lotijo besedil, morda posledica nekakšne posvečenosti poezije kot umetnosti, ki se ne sme mešati s popularnimi žanri?Vse se lahko meša. Pomembna so razmerja. Pop moraš misliti, moraš razmišljati na njegov preprost, poenostavljen način. Vedno pravim, da so pop pesmi filozofija za preprosto pamet. Že zamaknjenost je drugačna, struktura za uglasbitev pa specifična. Če delaš »pravo umetnost«, kot ji rečemo, se v celoti predaš temu, metafiziki, iz katere črpaš, ki je znotraj in zunaj tebe. Saj pri pisanju za pop tudi uporabljaš ta del, ampak to počneš veliko bolj obrtniško. Vsaj pri meni je tako.
Kako pomembno je, da se z besedilom lahko poistoveti občinstvo?Ne toliko občinstvo oziroma ljudje, temveč življenje. Življenje se mora poistovetiti z besedilom. Morda je prav to tako težko ujeti. Pri pisanju besedil za glasbo imaš na voljo dve kitici, tri in refren. In v tem moraš zajeti vse življenje, življenjskost. V prostoru med temi vrsticami se zgodi usoda. V tem vidim mojstrstvo, če to kdo zna. Zato so pomembni fraze, stavki, ki začnejo refren. Osnovna ideja, okoli katere lahko nanizaš nekaj vrstic in zajameš vse življenje nekoga, njegovo usodo in tragičnost. Predvsem tragičnost imamo radi, žalost in melanholičnost. Mi, Slovani.
Tako pri skladbah, ki ste jih napisali za Papir, kot tudi tistih za Pliš se zdi, da ste iskali prizore iz vsakdana. Na primer začetek skupnega življenja…To vsak razume, vsak daje skozi. Vsakdanje stvari so mi tudi pri pisanju drugih zvrsti blizu. Ker toliko povedo o nas. Pozabljamo, da so tudi klasični dramatiki, na primer Čehov, pisali o vsakdanjih stvareh, a s časovnim odmikom, ki ga imamo danes, na to gledamo kot na neko nedotakljivo umetnino, pozabljamo pa, da je bil to njegov stik z življenjem, njegova tedanja resničnost, ki jo je živel in opisoval. Dandanes se zato mogoče zdi, ko kdo opisuje vsakdan ali pa miniaturice iz življenja, ki so banalne. Ampak niso, zame je to nekaj najlepšega, kar je. Na primer opazovati staro, prijazno gospo, ki vsak dan ob isti uri zalije rože, potem pa nenadoma en dan nekdo drug zalije rože. In tebi v strahu zastane srce. V tem je vsa zgodba, če je zraven dobra melodija, je to lahko presunljiva umetnina.
Ima pisanje besedil kaj skupnega s pisanjem dialogov, kar ste recimo počeli za Eno žlahtno štorijo?Niti ne. Mogoče včasih. V takih dialogih mora biti vse večinoma še kako pristno in resnično, le redko si lahko privoščiš praznine, kot v pesmih. Mogoče v primeru, ko gre za romantično sekvenco. Dialog gre pač vzporedno s hitrostjo dogajanja, čas naj bi se vrtel enako hitro kot naš čas, torej čas tistih, ki smo pred televizorjem. Pesem pa je zato, da ustavi čas.
Bi lahko rekli, da vas fascinira zmožnost tega, da odpravite vse, kar ni nujno potrebno? Ko ste pisali roman Človek s pogledom, ste ga filigransko izpilili, da niti en stavek ni bil odveč, podobno bi lahko rekli za dramsko besedilo Demokratični cirkus Sakešvili.Ogromno sem delal pri tem, še posebno pri romanu. Sakešvili so se kar zgodili, ni bilo treba dosti popravljati. Zdi se mi, da mora biti prizor ali kitica napisana tako, da ne moreš ničesar odvzeti in ničesar dodati. Lahko že, ampak nastane nov organizem. V formi, ki jo imaš na voljo, moraš priti do popolnosti, učinkovitosti… Do najnatančnejšega spoja vseh parametrov, ki gradijo tvoj izdelek. Saj ne pravim, da mi vedno uspe, a včasih že. Težim k tej popolnosti, da kitica ali prizor stoji sam zase in brušenje tega je tudi eden od mojih večjih užitkov. Prvo kitico za Čudež sem imel takoj – za preostali del sem porabil leto in pol.
Nacionalni slovenski šport je iskanje najbolj butastih pop besedil. Ampak pogosto je odvisno od tega, kdo jih poje. Bistroumni nesmisel je iz ust Vilija Resnika nekaj čisto drugega kot iz ust Zorana Predina.Moram priznati, da sem se rad pošalil iz besedila: »Vedno na koncu sta dve poti. Izbereš pa tisto, ki je ni.« Ampak zdaj že nekaj časa mislim, da gre za genialno besedilo – vsaj ta del, preostalega se ne spomnim. Ne vem, koliko se je avtor tega zavedal, ampak to je besedilo, ki nastane, ko opustiš logiko in racionalno gledanje na stvari. In vidiš, da je to življenje. To se nam ves čas dogaja. Večno iskanje smisla, na koncu pa je vedno nekaj drugega. Radi bi zdresirali življenje, a je kot voda, vedno najde drugačno, nepričakovano pot in to je ta, ki je »ni«.
