»Za veleposlanika sem bil imenovan na povabilo ministra Dimitrija Rupla kot karierni diplomat na podlagi dolgoletnih gospodarskih izkušenj v tem delu sveta. Sledila so štiri leta tistega, kar bi danes imenovali mobing,« je o času od oktobra 2006 do oktobra 2010, ko je vodil veleposlaništvo na Japonskem, na sodišču povedal Miran Čupkovič Skender. Obtožujejo ga sedmih kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja, s čimer naj bi državi povzročil za 32.600 evrov škode. Med drugim naj bi neupravičeno kupil pet letalskih vozovnic za ženo in eno zase, najel garažo, s katero naj bi razpolagala njegova svakinja, brez soglasja veleposlaništva znižal depozit za obnovo enega od najetih stanovanj in neupravičeno izplačeval nadure lokalni uslužbenki.
Tudi vratar in varnostnik
Čupkovič Skender je v zagovoru razložil, da s tovrstnim delom prej ni imel izkušenj, z delovanjem posameznih sektorjev pa so ga seznanili zelo na hitro. V Tokiu so ga pričakale sekretarka (ki je kmalu odšla), lokalni delavki za tajniška dela in prevoze (ki jima, kot je ugotovil kasneje, MZZ sploh ni plačeval zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja) in čistilka s Filipinov (v državi je bivala ilegalno in je bila zaposlena na črno). »Bil sem veleposlanik, konzul, vratar in varnostnik obenem – čeprav 'kozulare' sploh ne bi smel voditi, enako ne financ, na kar so me opozorili pozneje,« je povedal. Takšno stanje je trajalo skoraj leto. Vsak dan je opozarjal MZZ, naj pošljejo še kakšnega mlajšega diplomata z vsaj nekaj izkušnjami, a mu niso niti odgovorili.
Kasneje sta se mu res pridružila Matjaž Koprol in Vladimir Gašparič, a oba sta bila brez izkušenj za delo na Japonskem. Z Gašparičem, ki je bil po njegovih besedah na MZZ v resnici že od začetka predviden za to veleposlaniško mesto, se nikoli nista ujela. Po volitvah leta 2008 naj bi slednji začel v Tokiu celo širiti govorice, da bo Čupkoviča Skendra nova vlada odpoklicala, MZZ pa je obveščal o vsakem njegovem koraku. In tudi ko je Gašparič konec leta 2009 Tokio zapustil, imenovan je bil za vodjo gospodarske diplomacije, naj bi še naprej nasprotoval njegovim predlogom za projekte s tega področja.
Neznanje japonščine
Obtoženi je dejal, da ga nihče ni opozoril, da dela kaj narobe, napake so začeli »odkrivati« šele po njegovem odhodu. »Absurdno je, da se mi očita poraba sredstev, ki sem jih ves čas maksimalno varčno uporabljal,« je izjavil. »Ne morem razumeti obtožbe, da sem zaposlenim plačeval nadure, do česar so imeli pravico,« je še poudaril in dodal, da so bile pogodbe, sklenjene z lokalnimi delavci, povsem v neskladju z japonsko delovno zakonodajo. Če tega področja ne bi uredil, bi od naše države lahko terjali visoke odškodnine. Stanovanje je bilo po Gašparičevem odhodu v slabem stanju in najemnica je zahtevala obnovo. »Ne vem, zakaj sem zdaj odgovoren jaz, ne pa povzročitelj poškodb,« je dejal.
Zagotovil je, da je bilo z MZZ dogovorjeno, da ženi pripada določeno število letalskih vozovnic, saj je na Japonskem bivala le občasno – a žal tega dogovora niso protokolirali. Da je eno od njegovih vozovnic plačal MZZ, pa je bila pomota. Denar je vrnil, kar velja še za neki manjši račun, glede spornih računov iz restavracije pa je dejal, da nikoli ni prekoračil dovoljenih limitov. Le Koprol je zaradi neznanja japonskega jezika finančnim poročilom priložil neustrezno dokumentacijo. In še glede parkirnega prostora za njegov avto. Veleposlaništvo je imelo tri, a so bila vsa zasedena. Ker je imela svakinja pravico do najema v bližnji garažni hiši, je to izkoristil in parkiral tam. Pogodbe s svakinjo ni mogel skleniti, ker njena pravica do najema ni bila prenosljiva. Cena pa je bila nižja kot na drugih parkiriščih v bližini veleposlaništva.
