Preeklampsija je bolezen, ki močno poviša tveganje slabega izida tako za nosečnico kot za otroka. Pojavlja se zaradi napačnega razvoja posteljice v začetku nosečnosti, kaže pa s povišanim krvnim tlakom, prisotnostjo beljakovin v seču in oteklinami vsega telesa, kar lahko vodi v odpoved ledvic in jeter, propada rdečih krvničk ter celo krvavitev v možganovino. Prizadene okrog štiri odstotke nosečnic in je še vedno eden vodilnih vzrokov smrti nosečnic in novorojencev v razvitem svetu, opozarja dr. Vesna Fabjan Vodušek.
Obsežna študija ASPRE, ki so jo izvajali v več evropskih centrih, je preverjala učinkovitost otroškega aspirina (100mg) na razvoj preeklampsije. Nosečnice z visokim tveganjem za razvoj hipertenzivnih bolezni v nosečnosti so ga jemale od prvega trimesečja do konca nosečnosti, je razložila Fabjan-Voduškova in dodala, da so rezultati osupljivi, saj naj bi bilo mogoče zgolj z aspirinom pojavnost bolezni pri teh nosečnicah zmanjšati za kar 80 odstotkov. Vendar pa po njenem mnenju pri izvajanju zdravljenja z aspirinom protect brez učinkovite motivacije nosečnic ne bo šlo zlahka. Četudi gre za majhne odmerke in preizkušeno zdravilo, ki ga v svetu zaradi kardiovaskularnih bolezni brez večjih stranskih učinkov jemlje več milijonov ljudi. Po njenih izkušnjah namreč nosečnice niso naklonjene jemanju zdravil. »Odklanjajo vse, kar je predpisano na recept. Pogosto prenehajo celo jemati zdravila za kronične bolezni,« opozarja in doda, da pa zvečine nimajo zadržkov pri vitaminih, a ravno ti jim lahko ob nepravilni uporabi zares zelo škodijo. Ozavestiti pa bo treba tudi ginekologe, ki premalokrat pomislijo, da imajo opraviti z visokotvegano nosečnico, ki bi ji lahko jemanje aspirina izboljšalo izid nosečnosti.
Doslej ni bilo dokazov
Kot še pravi ginekologinja, so bili pozitivni učinki jemanja aspirina na razvoj preeklampsije znani že dlje časa, vendar doslej še niso bile opravljene ustrezne študije, ki bi to potrdile, ali pa so bili njihovi rezultati kontroverzni. Tudi sama je pacientkam aspirin že predpisovala, a jih je kar nekaj zaradi osebnih razlogov jemanje zdravila zavrnilo. »Še za glavobol pogosto ne vzamejo zdravila, niti folne kisline, ki učinkovito preprečuje razvojne napake pri plodu…« opozarja in pojasni, da tičijo vzroki za odklanjanje zdravil po vsej verjetnosti v vse bolj razširjenem prepričanju, da medicina ne deluje v dobrobit bolnika. »To se najbolje vidi pri odklonilnem odnosu do cepljenj. Svoje pa so naredile tudi vse glasnejše skupine, ki zagovarjajo naraven začetek in potek nosečnosti ter naraven porod. S tem ni pravzaprav nič narobe, vendar le za 80 odstotkov zdravih žensk, ki imajo zdrave plodove, zdravo posteljico in bi pri njih res lahko šlo vse po naravni poti. Za 20 odstotkov žensk, ki so že bolne ali pa zbolijo v času nosečnosti, pa je lahko to zelo nevarno,« opozarja ginekologinja. Kot pravi, so te ženske pred drugo svetovno vojno ob porodih doma umirale. Zato se je takratni vrh slovenskega porodništva zelo trudil, da so se porodi razmeroma hitro iz doma preselili v porodnišnice.
Nihče si ne želi, da bi se kaj takega spet dogajalo, še zlasti, ker je fetalna medicina zelo napredovala, pravi ginekologinja. »Ko sem bila študentka, je bilo pri srčnih in bolnicah s sladkorno boleznijo tipa 1 skoraj bogokletno pomisliti, da bi lahko rodile. Danes pa pri nas na leto rodi od 50 do 60 bolnic, ki imajo sladkorno bolezen z inzulinsko črpalko tako dobro urejeno, da lahko nekatere rodijo celo večkrat,« slikovito ponazori razvoj medicine dr. Vesna Fabjan Vodušek.
Sistem obravnave nosečnic
Razvoj fetalne medicine je osvetlil tudi nedavni svetovni kongres, ki ga že 16 let organizira Fundacija za fetalno medicino (Fetal medicine foundation iz Londona). Pri organizaciji kongresa so pod vodstvom predstojnice doc. dr. Nataše Tul Mandić sodelovali zdravniki iz KO za perinatologijo Ginekološke klinike UKC Ljubljana. Strokovnjaki in raziskovalci z vsega sveta pa so se na njem tokrat posvetili predvsem izboljšanju obravnave in oskrbe nosečnic med nosečnostjo in porodom. »Končni cilj sta vedno zdrava mama in zdrav novorojenček,« je poudarila ginekologinja Fabjan-Voduškova. Profesor Kypros Nicolaides, ki vodi fundacijo, se že več let trudi, da bi se nekoliko spremenil tudi sam sistem obravnave nosečnic. Zato so letos poudarili prenatalno testiranje in opozorili, da sedanji sistem obravnave nosečnic nekoliko neustrezno temelji na razmeroma redkih pregledih na začetku nosečnosti in zgoščenih pregledih proti koncu nosečnosti, čeprav bi lahko danes visokotvegane nosečnosti odkrivali in ustrezneje obravnavali že na koncu prvega trimesečja nosečnosti.
»Vzrok za tak način obravnave je v tem, da še pred nekaj desetletji skoraj ni bilo mogoče vplivati na potek nosečnosti, ampak se je le iskalo ženske, ki jim je grozil zaplet v nosečnosti ali pri porodu. Zaradi možnih zapletov so nosečnost nato večinoma predčasno prekinili,« je razložila ginekologinja in dodala, da moderna tehnologija omogoča zmanjšati tveganja že na začetku nosečnosti, ko je mogoče tudi še marsikaj pozdraviti, optimizirati ali preprečiti razvoj zapletov in preprečiti veliko prezgodnjih porodov.
Zato bi morali v obdobju od 11. do 13. tedna nosečnosti, ko nosečnice množično opravljajo presejanje z nuhalno svetlino, ta pregled kombinirati z natančnim pregledom zgodnje morfologije in oceno tveganja za zaplete v nosečnosti. Že v tem obdobju se lahko ugotovi, kakšen je razvoj posteljice in ploda, ter celo pogleda genetsko sliko ploda. Kot še pravi, so na kongresu opozorili, da dejstvo, da je plod genetsko normalen, še ne zagotavlja, da se bo normalno tudi razvijal. In prav zato je potrebna zgodnja ultrazvočna preiskava, ki razkrije morebitne zgodnje razvojne nepravilnosti ter nakaže tudi možnosti za razvoj drugih zapletov v nosečnosti.
S starostjo in kroničnimi boleznimi se tveganje za pojav preeklampsije povišuje. Veliko žensk niti ne ve, da so imele visok pritisk že pred nosečnostjo, ko bi se dalo še marsikaj ukreniti, medtem ko je za to v nosečnosti zvečine prepozno, opozarja ginekologinja. Kot še pravi, v svetu že razvijajo tudi možnosti zdravljenja, da bi podobno kot pri ledvičnih bolnikih, s prečiščevanjem in izločanjem določenih snovi iz krvi, upočasnili razvoj bolezni in jo morda celo ozdravili.
