Kakšni motivi so vodili Kovačiča, da se je lotil zbiranja podpisov? Ali gre za voljo posameznika, skupine somišljenikov, posredno za politične stranke in morda še koga, tega ne vem.

Politične stranke pri nagajanju druga drugi v vseh letih, odkar imamo svojo državo, niso spremenile težišč svojega delovanja, če sklepam po vsebini stališč in usmerjenosti večine poslancev v državnem zboru.

V tej instituciji se znatno premalo govori o ustvarjanju pogojev za prihodnost naše države, dejavnikih, ki bodo pripomogli k dvigu konkurenčnosti v boju za tržne deleže in rast BDP, vlaganjih v nova delovna mesta.

Slovenija potrebuje tudi naložbe v strateške projekte, ki neposredno ali posredno prinašajo naročila na področja, kjer je locirana naša industrija. Globalizacija s kapitalom v ospredju to še potencira.

Za Slovenijo je drugi tir strateški projekt. Povsem nelogično ali neodgovorno je povezovati stopnjo demokracije s pravico 40.000 podpisov, ki so omogočili, da bo o usodi tega projekta odločeno na referendumu.

Če zakonodaja omogoča umeščanje referenduma v odločanje o izgradnji tira in zbranih 40.000 podpisov celo pravno pokrije vsebino dogajanj, ki bi jih narekovale pravne interpretacije izida referenduma, kaj to zares pomeni? Udeleženci referenduma bodo odločali o strokovnem projektu in smotrnosti naložbe, ki bi imela znaten vpliv na pokrajino, skozi katero bo potekala, na Luko Koper, posredno na luki na Reki in v Trstu ter bo integracijski del EU-logistike, posledice odločitev za ali proti pa bodo dodatno vplivale tudi na oceno vlaganj v prihodnjih desetih letih in še na mnogo tistega, kar je povezano z referendumsko odločitvijo.

Koliko volilcev je sposobnih presojati povsem strokovna vprašanja? Predvsem za to gre. Tvegam napoved, da manj kot štirje odstotki. Najhitreje bi potrdilo/ovrglo mojo oceno, če denimo Mediana anketira deset odstotkov tistih, ki so dali podpis za referendum, z ustreznim vprašalnikom. Tajnost udeležencev ankete bi bila zagotovljena.

Povzemam in predlagam. Zakonodaja bi morala onemogočiti, da se o naložbah odloča na referendumu. Naš primer favorizira izključno kvantiteto kot edino merilo pri odločanju o referendumskem vprašanju. Človek se naježi, ko pomisli, o čem bo velika večina neukih oseb odločala. Kvantiteta povsem prevlada nad kakovostjo odločanja. In to v imenu demokracije. Močno sporno.

Projekt drugi tir je za Slovenijo strateški projekt, ki se mora uresničiti, izdelati ga morajo strokovnjaki, biti mora stoodstotno v lasti države in soinvestitorjev. Izdelati je treba projekt, ki bo vseboval vsa področja od ciljev do strategije, financiranje, izgradnjo – dobiti tri ponudbe, od katerih bo najmanj ena tuja. Zagotoviti je treba recenzijo projekta in izdelati oceno tveganj. Glede na to, kako se je višina sredstev spreminjala v okvirih vsaj do razlike cca 400 milijonov evrov, in nespodobnih 200 milijonov evrov vložka, kar naj bi enemu od predlagateljev zagotovilo 50-odstotno lastništvo, je recenzija celotnega projekta obvezna.

Če bi prevladal duh, ki bi ohranil referendum za naložbe, je treba pogojevati njegovo veljavnost z najmanj 50-odstotno udeležbo. V tujini o naložbah odloča kapital in odločitev se sprejema na osnovah objektivnih meril. Sprememba je v pristopu v naložbe. Višino donosa kot nekdaj odločujoče merilo vse bolj prevzemajo cilji naložbe in verjetnost njihovega doseganja, obvladovanje tveganj in čas, ko se vložek povrne. Za Vilija Kovačiča predlagam, da po predložitvi strokovnih referenc postane član projektne skupine omenjene naložbe ali član nadzornega sveta.

Matjaž Vouk, Ljubljana