Toliko bolj osupljivo je, da lahko v koncertnem listu preberemo, da je Dimitrij Maslejev »zmagovalec slovitega zadnjega tekmovanja Čajkovskega«, kar je gotovo odlična referenca. Kar sem slišal sam, pa je bilo daleč od vsakega pianističnega prestiža. Igro Maslejeva zaznamuje grob ton, nekakšno odločno udrihanje po tastaturi in glede na sijajen pedigre tudi preštevilne tehnične napake ter neartikuliranost pasaž. V muzikalnem pogledu ostaja predvsem na preži za vsakršnim tonskim ropotanjem, veliko slabši pa je v odmerjanju liričnih mest, na splošno pa je ropotanje Maslejeva preveč statično in ni vpeto v gradacijske loke. V tem pogledu je bil Maslejev v precejšnjem soglasju z orkestrom, ki je v ruski maniri Čajkovskega bral »trezno«, vendar pa takšna distanciranost ni porodila pravih dramatičnih stopnjevanj, sicer pa sta bila orkester in solist v resnici v ritmičnem pogledu bistveno manj soglasna. Dodatek Maslejeva je bil nato samo še kondenzirana oblika pianistovega bistva: rokohitrsko razbijanje po klaviaturi brez pravih gradacij v dinamiki ali agogiki.
Simfonični plesi Rahmaninova so postali ena izmed skladb, ki jih orkestri na gostovanjih radi preigravajo, pa čeprav gre – to moram zapisati ponovno – za drugorazredno glasbo, ki težko skrije svoje slabosti predvsem v izpeljevalnih momentih. Seveda pa ponuja dovoljšnjo zalogo orkestrske efektnosti, ki razpira vpogled v zvočne zmožnosti izvajalcev – v spominu sta mi ostali izredni izvedbi Semjona Bičkova in Vasilija Petrenka iz ljubljanskih zlatih abonmajev. Nikolaj Aleksejev je ostajal močno za obema mojstroma. Njegov pristop je bil kljub ritmično poudarjenemu delu izrazito mlahav, v ritmičnem podajanju neartikuliran, agogično skoraj preveč tog: brez pravega pulza je bil tako že začetek prvega stavka, elegični valček pa je utripal vse preveč enakomerno. Toda v nekaj momentih je bilo vendarle mogoče zaslutiti, da pred nami sedijo izjemni glasbeniki – tako je bilo s pihalnimi soli v počasni temi prvega stavka, ki je izrazito zapela, izjemnost pa je dokazovala tudi zvočna gostota godal in končno stopnjevanje v finalu. Toda to je bil predvsem dokaz, da izjemna skupina potrebuje najmanj enakovrednega vodjo. Na tej točki se je z boleznijo Temirkanova izjemna zgodba najbrž vnaprej končala.