Europlakat je v Stari Ljubljani, ki je bila do nedavna zaščitena pred oglasi, po dogovoru z občino postavil nove svetlobne vitrine. Skupno naj bi postavili 80 vitrin, po štiri vitrine za vsako dodatno postajališče sistema Bicikelj. V zameno za avtobusne nadstrešnice in vzpostavitev sistema Bicikelj je Europlakat v mestu že prej dobil lokacije za 140 velikih in 455 malih svetlobnih vitrin, 89 velikih tabel ter 220 velikih obcestnih plakatov.
Čeprav je že prej količina oglasnega prostora, ki ga je Europlakatu dopustila občina, v strokovni javnosti sprožala pomisleke, je občina zdaj sprejela še precej bolj kontroverzno odločitev, saj je podjetju omogočila oglaševanje v ožjem mestnem središču, ki je pod najstrožjim režimom varovanja kulturne dediščine. Zato so na občini konec lanskega leta Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije zaprosili za kulturnovarstvene pogoje za lokacije 80 svetlobnih vitrin. Tu so jim pogoje za kar 72 lokacij zavrnili z utemeljitvijo, da so vitrine v nasprotju z varstvenim režimom ter »značilnostmi prostora in njegovih varovanih prvin in konservatorskimi izhodišči za varovanje kulturne dediščine«. Na občini so se na to odločitev pritožili, pritožba pa je nato romala na ministrstvo za kulturo, vendar so sredi aprila na občini pritožbo presenetljivo umaknili.
Zakaj niso pustili odločiti ministrstvu?
Razlog tiči v tem, da so tik pred tem na zavodu opravili dodatna terenska pregleda in z občino na novo uskladili lokacije svetlobnih vitrin. Občina je nato zavodu poslala novo vlogo in ta je dal zeleno luč za 36 lokacij. Kasneje so z zavodom in Europlakatom uskladili 56 lokacij, za dodatne pa bo moralo podjetje še postaviti nova postajališča sistema Bicikelj. Na vprašanje, zakaj so spremenili svoje prvotno stališče oziroma zakaj niso počakali na odločitev ministrstva, dr. Robert Peskar, generalni konservator Zavoda za varstvo kulturne dediščine, odgovarja, da je njihova pravna služba občinsko pritožbo ocenila kot »argumentirano«, zato bi po njihovem mnenju ministrstvo nedvomno na koncu odločilo občini v prid.
Na zavodu so poudarili, da je bila ponovna presoja povsem legitimna in v skladu z notranjimi pravilniki. Pri tem so upoštevali širša izhodišča, »saj je upravljanje mestnih jeder nedvomno povezano z bistveno širšimi družbenimi in gospodarskimi kategorijami«.
»Pravih pravnih argumentov za zavrnitev, ki imajo izhodišča v odlokih, ni. Za primer Ljubljane lahko služi le odlok o razglasitvi Plečnikove dediščine, v katerem je eksplicitno navedeno, da postavljanje trajnih ali začasnih objektov, vključno z nosilci reklam, ni dovoljeno. Drugi odloki tako jasnih določil ne vsebujejo, zgolj posredne, zato jih je mogoče uporabiti le subjektivno, kar pa navadno ne zdrži pravne preverbe,« trdijo na zavodu.
Peskarju se sicer zdi, da nove vitrine ne bodo bistveno poslabšale videza Stare Ljubljane, saj večinoma stojijo ali bodo še stale ob potopnih smetnjakih, gostinskih vrtovih in drugi ulični opremi. Po njegovem mnenju Ljubljana tudi v evropskem merilu ne bo izstopala pri vprašanju oglaševanja v historičnem jedru, saj je recimo oglaševanje na palačah v Benetkah po njegovih besedah vsakodnevna praksa. Pri tem pa Peskar zamolči, da z oglasi tam začasno prekrijejo le stavbe med obnovo, tudi takšna praksa pa je naletela na burne odzive strokovne javnosti.
Turistični potencial mestnega središča je ogrožen
Tudi v Društvu arhitektov Ljubljana nad novimi oglasi v središču Ljubljane niso navdušeni. Razumejo sicer, da poskuša občina javne storitve, kot so avtobusne nadstrešnice in Bicikelj, financirati s trženjem oglasnih površin v mestnem javnem prostoru, vendar je po njihovem mnenju zunanje oglaševanje občutljiva problematika, »kjer hitro presežemo mejo, ko podoba javnega prostora postane vizualno preobremenjena, kakofonična, nepregledna in nasploh moteča. Mnogi prostori v Ljubljani so zaradi preobilja in stihije oglasov že popolnoma razvrednoteni, na kar smo pri Društvu arhitektov Ljubljana v preteklosti že opozarjali.«
Po mnenju društva je odločitev ljubljanske občine posebej nenavadna zato, ker naj bi s postavitvijo reklam v mestnem jedru financirali širitev sistema Bicikelj, ki pa se je zgodila povsem drugje, na mestnem obrobju. »Obenem je prav mestno središče tisto, ki je bilo doslej edino tozadevno zaščiteno, varovano, saj je glavni nosilec mestne prostorske identitete. Prav zaradi svoje pristnosti in urejenosti ima tudi že dobro znan in izkoriščen turistični potencial, ki pa je s tem vedno bolj ogrožen,« zaključujejo v ljubljanskem društvu arhitektov, kjer so še bolj kritični do vloge, ki jo je v tem primeru odigral Zavod za varstvo kulturne dediščine.
»Pojasnilo Zavoda za varstvo kulturne dediščine je v luči nekaterih drugih odločitev in stališč v zadnjem času še najmanjše presenečenje in dokazuje, da ta institucija vse bolj izgublja strokovno legitimnost,« so ostri v Društvu arhitektov Ljubljana.
