Obrnil sem se na številna podjetja, ustanove, lokalno skupnost in odposlal, reci in piši, 50 prošenj po vsej Sloveniji. Močno sem bil prepričan, da mi bo uspelo! A sledilo je veliko razočaranje, kajti moja prošnja ni padla na plodna tla. Odziva ni bilo, saj mi naslovniki niso niti odgovorili, vsaj v veliki večini ne. Nekateri so mi odgovorili, a so bili njihovi odgovori vedno negativni, z raznimi zanje opravičljivimi razlogi.

Pogorel sem na polni črti. Žalostno in skrb vzbujajoče. Ob takšnem razvoju dogodkov mi je bilo zelo hudo. »Iz te moke ne bo kruha,« sem dejal. Moje finančne zmožnosti pa v nobenem primeru ne bi prenesle takega zalogaja. Razmišljam: mogoče je omenjeni znesek (500,00 evra), zapisan v moji ponudbi, previsok, mogoče res ni denarja na voljo. So mogoče že toliko obremenjeni, da res ne zmorejo nikomur več pomagati? Kaj storiti, da bi prišel na zeleno vejo in založniku zagotovil denar? Najeti kredit? Ne, to ne pride v poštev, kajti sem kreditno nesposoben. Sposoditi si od prijateljev, znancev? Ne, kajti nekega dne jim ga moram vrniti. Na koncu sem za denarno pomoč zaprosil svoje sorodnike, ki so mi pomagali. Nekaj denarja pa sem prispeval iz lastnih virov.

Tako sem hkrati zadostil sebi in založniku in delo je steklo. A brez vaše pomoči, spoštovani potencialni donatorji, sponzorji. Pomoči, ki sem jo iz vsega srca pričakoval, a vi ste sodelovanje odpovedali in me spravili v slabo voljo. Sprašujem, zakaj. Ne glede na vse, kar se mi je dogajalo na tej trnovi poti, bo slovar zagledal luč sveta v letu 2017, zahvaljujoč lastnemu vztrajanju, predvsem pa pomoči sorodnikov ter nadčloveškim naporom in neštetim težavam, ki sem jih prestal. A kot pravi pregovor, vsak veliki uspeh je zmaga upornosti. Tudi jaz sem zmagal in obstal!

Pa še nasvet iz lastnih izkušenj. V današnjem času se ne spuščajte v nobeno investicijo, nikjer in nikoli, če v lastni denarnici ni zagotovljenega denarja. Pa četudi gre za knjigo – kulturno dobrino, ki jo bo v roke lahko prijelo veliko rodov.

Šime Sučič, Koper