Sprijaznimo se z dejstvom, da je Hrvaška takšna, kot je, da nima razloga in potrebe, da bi se spremenila. Hrvatov je dvakrat več kot nas, imajo mnogo številnejšo vojsko, ne pa maloštevilnih maminih sinčkov, ki ne bi zdržali štiriurnega marša. Hrvaška ima na svoji obali še precej državnih vil, ki jih lahko podari odločujočim ljudem iz Evrope, in tudi nekaj oboroženih ladij iz skupne države, s katerimi nam lahko zagreni življenje.

Dejstvo je, da bi vsaj naslednjih 20 let vsaka hrvaška vlada in hrvaška stranka, ki bi prepustila samo meter več od polovice Piranskega zaliva, storila politični samomor in tega zagotovo ne bo storila.

Dejstvo je, da je soseda odpovedala arbitražni sporazum in s tem spodmaknila tla arbitražnemu sodišču, vsaj oni so o tem prepričani, kar velja tudi za dejanske odločevalce v svetu. Sprijaznimo se z dejstvom, da arbitraže enostransko ni mogoče uresničiti.

Slovenija sicer lahko izprazni vojašnico na Trdinovem vrhu ali črta s seznama svojih naselij nekaj naselij, Hrvati tega ne bodo vzeli kot izvajanje arbitraže, ampak kot enostranski akt Slovenije, ki prepušča Hrvaški to, za kar so oni vedno trdili, da je njihovo. V zameno seveda ne bodo dali ničesar.

Med državami ne velja pravo, ampak razmerje realne moči, in Slovenija je s svojim naivnim altruizmom povsem nemočna. Za Hrvate poteka meja v Piranskem zalivu po sredini zaliva, na svojem (po njihovo) teritorialnem morju pa lahko izvajajo carinsko in zdravstveno (sanitarno) nadzorstvo in druge pravice. To pomeni, da bi lahko ob pomoči svoje mornarice (ki je mi žal nimamo) ustavljala in pregledovala ladje, ki bi plule v Koper.

Zelo verjetno je, da bi ob carinskem pregledu ladij celo našli mamila ali blago prestižnih blagovnih znamk, izdelano na Kitajskem. V nekem smislu je Hrvaška prisiljena svojo suverenost nad polovico Piranskega zaliva dokazovati z ribolovom hrvaških ribičev in nadzorom nad ladjami, ki plujejo po njenem morju. Koliko tovora bo še prišlo v Koper, če bodo Hrvati tja namenjene ladje ustavljali in pregledovali, po možnosti celo na Reki. Za položaj, v katerem smo, smo si v glavnem sami krivi. Tudi po prvi svetovni vojni so se politiki zanašali, da nam bo pravo dalo Koroško, pa je nismo dobili.

V vsakem pravu se očitna krivica s potekom časa spremeni v splošno priznano pravico. Oborožena topnjača je močnejša od vsakega papirja. Politiki govoričijo o evropskih vrednotah, čeprav gre le za prazne floskule, ki nas le uspavajo. Če hočemo sebi dobro, se zbudimo in kaj ukrenimo za svojo varnost.

Janez Škulj, Velike Lašče