V Sloveniji smo septembra 2015 uvedli enotno dovoljenje tudi z namenom, da bi pri zaposlovanju tujcev postopke poenostaviti. Za izvedbo celotnega postopka so v sodelovanju z Zavodom RS za zaposlovanje odgovorne upravne enote, a v nekaterih primerih se postopki časovno še podaljšujejo. Tega sicer ne čutijo podjetja, ki iščejo predvsem delavce v gradbeništvu, mednarodnem transportu, predelovalni industriji, gostinstvu in kmetijstvu, teh je več kot 90 odstotkov, se pa lahko več mesecev vleče pridobivanje enotnega dovoljenja za visokokvalificirani kader.

Zelo težko do specializiranih strokovnjakov

Primerov iz podjetij, ki se ubadajo z dolgotrajnimi postopki pri zaposlovanju tujih strokovnjakov, je več, saj se podjetja po specializiranih kadrih vse bolj ozirajo tudi po drugih celinah. »V načrtih imamo zaposliti še kakšnega tujega strokovnjaka, saj poleg nekaterih znanj, ki jih v Sloveniji ne najdemo, želimo tudi oblikovati mednarodno kulturo. Naši glavni kupci so namreč večinoma v tujini. A nas je, iskreno povedano, strah, skozi kakšne birokratske in dolge postopke bomo morali spet, da bomo za sodelavce pridobili dovoljenje, saj v uvedbi enotnega dovoljenja ne vidimo prav nobene prednosti,« pravi Tamara Valenčič iz D.Labs, kjer so prošnjo za enotno dovoljenje vložili jeseni 2015 za strokovnjakinjo za uporabniške izkušnje in produktni menedžment, ki ima srbsko in ameriško državljanstvo.

Prvič so začeli postopek za pridobivanje delovnega dovoljenja in dovoljenja za bivanje za državljanko Srbije in ZDA jeseni 2015. Med samim postopkom se je spremenila zakonodaja. Z nekaj vmesnimi zapleti in dopolnitvami vseh mogočih dokazil, ki jih je sodelavka morala pridobiti tako iz Srbije kot iz ZDA, so oddali vse potrebno julija 2016 in delovno dovoljenje je sodelavka dobila 3. februarja letos. Dovoljenje velja za eno leto. »Vsa dokazila so morala biti prevedena v slovenščino in notarsko overovljena, kar je podaljšalo proces pridobivanja dokumentacije in s tem celoten proces pridobitve delovnega dovoljenja.«

Prezapleteni in predolgi postopki

Po njenem mnenju so vsi postopki zelo zapleteni, trajajo predolgo in podjetje brez zunanje pomoči v začetni fazi skoraj nemogoče prepozna in izvede vse potrebne postopke. »Če pomislimo, kako težko je dobiti vrhunske strokovnjake in kako se podjetja trudimo, da jih poiščemo, razvijemo in obdržimo, potem zapletenost postopkov pove vse. Sodobna visoko tehnološka podjetja oglašujemo prosta delovna mesta na vseh mogočih evropskih platformah in spletnih straneh, na naše oglase pa se prijavlja veliko tujcev. Zaradi zapletenosti postopka in dolgotrajnosti zelo težko zagotovimo, da bo kandidat tudi dejansko pripravljen čakati. Medtem je tekma za talente in predvsem za talente na področjih, ki jih v Sloveniji še nimamo razvitih dovolj, je na trgu vse večja. Na tak način bomo v našo državo težko pripeljali nova znanja. Dejansko moraš poznati vsak korak in držati tempo, da ob vsakdanjih zadolžitvah ne zamudiš roka ali česarkoli drugega,« meni Valenčičeva.

»Znano je, da se dobri obkrožijo z boljšimi od sebe, slabi pa s slabšimi od sebe. Če je torej naša politika taka, da dajemo prednost nižje kvalificiranemu kadru pred višje kvalificiranin, to veliko pove tudi o nas samih oziroma naši vladni politiki. Če je res, da so za naše organe bolj prioritetni kadri z nižjo kvalifikacijo kot tisti z visoko, imamo v Sloveniji resnično velik problem. Če pogledamo mlada podjetja v Sloveniji, ki so postala izjemno uspešna tudi v svetovnem merilu, se vsa po vrsti brez izjeme ukvarjajo z dejavnostmi, ki so močno povezane z visoko kvalificiranim znanjem. Vsi vemo, pa tudi rezultati zadnjih nekaj let kažejo, da je edina prava pot za Slovenijo na področjih, kjer se ustvarja visoka dodana vrednost, kjer pa brez visoko kvalificiranih kadrov nimamo kaj iskati,« je jasen Matjaž Čadež, nekdanji lastnik Halcoma, ki je bil leta 2003 zlata gazela, Čadež pa dva mandata tudi predsednik sveta Gazela.

V času povečane konjunkture v svetu je boj za talente vse težji.

Zaradi nenadnega hitrega ekonomskega razvoja se potrebe po najboljših kadrih hitreje povečujejo, kot jih lahko slovenski kadrovski bazen ponudi. Če se potrebe po najboljših kadrih zavedajo največje države, kot sta na primer Nemčija ali ZDA, potem je jasno, da so majhne države, kot je Slovenija, še v težjem položaju, saj nimajo niti dovolj sredstev niti niso dovolj prepoznavne za najboljše kadre, ki jih brez kakršnega koli obotavljanja moramo pridobiti iz tujine.

Boj za talente poteka pravzaprav ves čas, kajne?

Visoko kvalificirani kadri iz tujine niso potrebni samo v času visoke konjunkture. Stalni dotok sveže in drugačne krvi, navad in odnosa do dela bogati narod, kulturo, gospodarstvo in dviguje prepoznavnost Slovenije v svetu. Če se samo ozremo v zgodovino, so že o nekdaj najuspešnejši vladarji v vseh obdobjih bili sposobni privabiti največje mislece, talente, znanstvenike iz vsega sveta. Države vladarjev, ki so zapirali vstop tujcem, so začele hitro hirati.

Tudi Idrija je bila, kot omenjate, primer odprtosti.

Poglejmo v idrijski bazen. Po zaprtju rudnika ni imel nobenih naravnih danosti, na osnovi katerih bi se razvijal naprej. Od idrijskega rudnika je bila posredno ali neposredno odvisna skoraj vsak družina. Nemalo sem bil presenečen, ko sem približno 10 let po zaprtju rudnika obiskal Idrijo in uvidel, kako neverjetno gospodarsko rast je tamkajšnje prebivalstvo doživelo in jo še danes doživlja. Mislim, da se le malokdo zaveda, da je vir tega uspeha v tem, da so v idrijski rudnik več stoletij prihajali službovat najboljši talenti iz cele Evrope, ki so si ustvarili mešane družine in ta dediščina ostaja se danes zmagovita.

Tudi sami ste še v Halcomu okusili posledice zbirokratiziranosti...

Res je. Kako zelo negativno vpliva birokratska politika pri zaposlovanju tujcev z visoko kvalifikacijo smo občutili tudi na Halcomu. Zaposlili smo izjemnega tujega študenta, ki je študiral v Ljubljani in celo dobil Prešernovo nagrado. Vsako nalogo, ki jo je dobil, je dokončal nad pričakovanji hitro in kakovostno, imel je izjemen odnos do dela, do kolegov in velik mero samoiniciativnosti. Zaradi birokratskih pristopov pa je moral za podaljšanje vizuma odleteti domov, da bi, kot sem razumel, na našem veleposlaništvu oddal prstni odtis, kar mu ni bilo omogočeno v Ljubljani. Na našo veliko žalost je doma ostal in se ne vrnil, čeprav se je dobro počutil v naši sredini. Zato menim, da ni nikoli preveč poudarjati, da je za Slovenijo visoko kvalificiran kader ključnega pomena za razvoj, v času tako veliko konkurenčnosti v svetu pa celo tudi za obstoj.