Poznan je sicer primer mirenskega pokopališča, kjer je oficir velel vojakom postaviti mejne količke čez grobove, kot je bila meja začrtana na papirju. Verjetno je hotel pokazati na absurdnost odločitve razmejitvene komisije ali pa je bil ta oficir praoče sedanjih evropskih pravnih birokratov.

Odločitev arbitražne komisije je velika sramota za pravičnost do ljudi ob meji. Zakaj niso upoštevali njihove volje, kje želijo prebivati, v Sloveniji ali Hrvaški, tako za posameznike kot obmejne vasi, ki so zgodovinsko in praktično vezane bolj na eno ali drugo stran meje.

Sramotno je, da je Slovenija zahtevala pravičnost pri razmejitvi v Piranskem zalivu, na ljudi ob meji pa se je požvižgala. Sramotna je tudi odločitev arbitražne komisije, da naj Slovenija in Hrvaška v šestih mesecih sami uresničita fizično razmejitev v naravi. Kje pa so vse vojaške enote Nata in EU ter OZN? Ali ne bi bilo zaradi verodostojnosti arbitražnega sodišča nujno zadolžiti ustrezno vojaško komisijo EU, s podporo kopenskih in pomorskih sil Nata, za postavitev mejnih kamnov in plavajočih boj v Piranskem zalivu? Čemu Slovenija pošilja vojake v svet v mednarodne misije, raje naj zaprosi, da taka vojaška misija zagotovi mir na slovensko-hrvaški meji. Kako pa bo EU zagotovila mirno razmejitev med vsemi drugimi balkanskimi državami v prihodnje?

Vedno bolj je jasno, da vsi ti mednarodni pravniki pohlepno požirajo denar revnih in namerno puščajo vse mednarodne spore odprte v prihodnost. S takimi pravniki EU nima nobene prihodnosti, razsula se bo kot bivša Jugoslavija.

Eden največjih svetovnih človekoljubov, duhovnik Pedro Opeka, v svoji najnovejši knjigi »Insurgez vous« – Uprite se poziva k nespoštovanju zakonov, ki kršijo nadrejeni zakon o pravičnosti, ki izhaja bodisi od Boga ali osnovnih človekovih pravic, kot je komu všeč. Torej tudi tega arbitražnega sporazuma oziroma arbitražne odločitve, ki ne spoštuje človekovega dostojanstva, naših osnovnih vrednot in najvišjega zakona o pravičnosti, ne gre spoštovati.

Boris Nemec, Šempeter pri Gorici