Watzmann, z 2713 metri tretja najvišja gora v Nemčiji, slovi po svoji 1800 metrov visoki vzhodni steni. »Je ena najlepših in najvišjih sten v vzhodnih Alpah, vendar je za večino ljudi pretežka in predolga, da bi se je lotili sami,« pravi Christian Schlesener, gorski vodnik iz Berchtesgadna, mesta v srcu nemških Bavarskih Alp. Schlesener je maja v Plezalnem centru Ljubljana na tekmi mednarodne organizacije gorskih vodnikov IFMGA v športnem plezanju osvojil drugo mesto. Premoč je moral priznati le odličnemu Matevžu Vukotiču z Bleda.
Prvak med plezalci v ledu in gorskimi vodniki
»Strast do plezanja, biti zunaj, stati na vrhu gore, dihati svež zrak in občutiti svobodo, ki mi daje življenje,« je moto petdesetletnega Schlesija, sposobnega splezati smer z ocenjeno težavnostjo 8b, tudi 8c. Plezati je začel v osnovni šoli, s šestnajstimi je soliral zahtevne smeri v nemških Alpah, pri dvajsetih je (z enim cepinom) preplezal severno steno Eigerja, nadaljeval je v granitnih stenah doline Yosemite, v Himalaji plezal sedemtisočake, dvakrat v enem tednu splezal na Fitz Roy in postal tudi član nemške plezalne reprezentance. Leta 2003 je osvojil naslov najboljšega nemškega lednega plezalca, tri leta pozneje pa je osvojil naslov svetovnega prvaka med gorskimi vodniki.
»Plezanje ni le moj poklic, ampak ga imam iz srca rad,« pravi Schlesener, ki dela kot gorski vodnik od leta 1995, preživlja pa se tudi s profesionalnimi višinskimi deli. V preteklih letih je največ vodil po štiritisočakih v zahodnih Alpah, zdaj naredi največ tur po gorah nad Berchtesgadnom. »Pri nas so odlični pogoji za planinstvo in plezanje. Imamo majhne, toda zelo lepe gore, nekaj tudi spodobno velikih, za vse kategorije pohodnikov, planincev in plezalcev,« pravi. Večina njegovih strank prihaja iz evropskih držav. »To so zaljubljenci v naravo, pohodniki in planinci, ki izvejo za kakšno zanimivo turo ali plezalski cilj, pokličejo v vodniško pisarno in me najamejo. Rad vodim tudi po zanimivih, ne tako lahkih plezalskih turah, seveda tudi v zimskih razmerah. Vodim tudi tečaje lednega plezanja, za največ šest ljudi naenkrat,« pravi bavarski gorski vodnik.
Raje od plezanja ima le ženo
»Slovenski kolegi so zelo dobro usposobljeni oziroma izšolani, njihova profesionalna raven je povsem enaka kot v Nemčiji, Avstriji ali Švici,« še pravi Schlesener. Edina razlika je, da je ta poklic v Sloveniji zelo mlad in da se ga morajo ljudje še navaditi, spoznati, da je na planinske, še posebej plezalske ture veliko bolje in varneje iti z gorskim vodnikom. »Če se ne počutite dovolj varno, je vselej bolje najeti gorskega vodnika – ne glede na to, ali greste plezat, v led ali na turno smuko. Če greste iz svoje cone udobja, pomislite, da je mogoče bolje najeti vodnika. Dogodivščina bo veliko lepša in veliko lažje se boste sprostili. Stalo vas bo nekaj denarja, vendar to ne bi smelo biti problem. Ta denar je za nas pošteno zaslužen,« pravi Schlesener.
V Nemčiji je osnovna cena za vodniški dan 350 evrov, pri zahtevnejšem vrhu oziroma plezanju je višja. »Zaslužiti je mogoče dovolj, edini problem je, če imaš družino,« pravi Schlesi. Z ženo Nino, tudi ona je gorska vodnica, imata 12-letno hčer. Ob vsej ljubezni do različnih vidikov in oblik alpinizma je Christianova največja ljubezen Nina. Njuna skupna želja je, da bi v Fitz Royu prosto splezala slovito smer Compressor.