Urban Prelac, ki je »zaslovel«, ko je v razpravno dvorano na ljubljanskem okrajnem sodišču zaklenil sodnico in paznika, nato pa pobegnil, je imel včeraj spet opravke na sodišču. Kot že večkrat – spet zaradi vlomov. »Ne bom se zagovarjal, rad bi le povedal, da sem takrat konzumiral veliko droge in se ne spominjam veliko,« se je v običajnem slogu izgovarjal na morebitno neprištevnost. Tokrat je imel v sodni dvorani vklenjene tako roke kot noge, v vratih sodne dvorane pa ključev ni bilo.
Slastna marmelada
Dvaintridesetletni Prelac je tokrat obtožen vlomov v stanovanji na Kersnikovi v Ljubljani marca 2013. Iz enega je izginilo za 10.000 evrov nakita, iz drugega pa nakit, umetniški sliki Klavdija Tutte, telefon, fotoaparat in ključi volva (6000 evrov). Do osumljenega so policiste pripeljale krvne sledi, ki so jih našli na kraju dogajanja. Kot je včeraj dejal obtoženi, je »takrat res storil kakšno kaznivo dejanje, a tega se ne spomni«. In še, da zdaj, med zadnjim prestajanjem kazni v celjskem zaporu, droge ne jemlje več, prav tako ne nadomestne terapije. Zagovornik Marko Makuc je predlagal, naj ga pregleda izvedenec psihiater in sodnica Ana Testen se je strinjala – odgovoril da bo na vprašanje, ali je imel takrat kako duševno bolezen, ki bi lahko vplivala na njegovo ravnanje oziroma razumevanje pomena tega.
Sojenje se je sicer začelo z zafrkljivim vprašanjem Testenove, ali ima zdaj v zaporu dovolj marmelade, na katerega Prelac ni odgovoril. Kot pojasnilo: lani se je skupaj s pajdašem znašel še v enem kazenskem postopku zaradi vlomov v več kleti stanovanjskega bloka na ljubljanski Poljanski cesti. Eden od oškodovanih lastnikov je bila tudi neka druga ljubljanska sodnica, ki je poleg avtomobilskega strešnega nosilca pogrešila osem kozarcev (menda odlične) marmelade. Vsebino enega je tat pojedel kar na kraju samem, prazen kozarec pa pustil na polici.
Brez kazni
A bolj kot po marmeladni zgodbi Prelac ostaja znan po dogodku novembra 2013. Paznika sta ga pripeljala na obravnavo (spet zaradi vloma) na sodišče. Medtem ko so si pri sodničini mizi ogledovali posnetke nadzornih kamer in sta bila na njeno prošnjo tam tudi pravosodna policista, je Prelac izkoristil priložnost, stekel k vratom s ključem na zunanji strani, ga obrnil in jo popihal. Ko so ga našli, so ga zaradi protipravnega odvzema prostosti obsodili na šest mesecev zapora, a ga je višje sodišče na koncu oprostilo. Razsodilo je, da omejitev gibanja res pomeni poseg v človekove pravice, a da je pomembno, koliko časa traja in kako jo razumejo vpleteni. V tem primeru nihče od zaprtih tega ni doživel kot omejitev gibanja oziroma o tem niso niti utegnili razmišljati, saj so bili zaprti le nekaj sekund. Cilj obdolženega pa je bil zgolj pobegniti in ključ je obrnil, da bi si pridobil nekaj časa. Vedel je, da so zunaj drugi ljudje, tudi varnostniki, ki bodo lahko odklenili, sicer pa bi, če bi hotel, da ostanejo v dvorani, ključ vzel s seboj.
