Ko me je Boris Šuligoj iz Dela že dan pred objavo razsodbe poklical in vprašal, ali bi dal takoj po njej kako izjavo – spomnil se je, da sem se od samega nastanka mejnega spora ukvarjal z njim in da sem bil leta 2004 prvi formalni pobudnik arbitražnega reševanja –, sem odgovoril pritrdilno.
Zbral sem misli in ga kar napisal. Takoj. Še ne vedoč, kakršna bo sodba. Glasil se je približno takole: »Kar koli je odločeno, je zame prav, ker se varneje počutim znotraj meje, če ji že priznamo to funkcijo, ki je določena in obče priznana, četudi ne po mojih željah, kot nedorečena in predmet permanentnega spora.«
A sem vseeno počakal, da je predsednik arbitražnega tribunala, Gilbert Guillaume, spregovoril. »Super!« sem si rekel, ko sem slišal za rešitev morskega dela spora. Piranski zaliv večinoma slovenski (3/4) in stik naših teritorialnih voda z mednarodnimi prek nekega dve milji in pol širokega kvazikondominialnega koridorja. Ta del sodbe se je skorajda povsem ujemal s kompromisom, ki smo ga predlagali že leta 1995 Istrani, oziroma delegaciji slovenskega in hrvaškega dela Istre na srečanju v Izoli, in ki se je šest let kasneje znašel v sporazumu med Drnovškom in Račanom.
Če je kdo pričakoval več kot to, je živel med oblaki. Joras? Ostal je tam, kjer je vedno bil, v delu k. o. Sečovlje, a v občini Buje, kjer so mu tudi postregli z gradbeno dokumentacijo, ko si je hišo zgradil. Da bi ostal na Hrvaškem, je predvideval tudi parafiran dogovor iz leta 2001.
Za veliko večino naših državljanov torej, kar zadeva Istro in morje, vse v redu. Drugje, kot vidim, malo manj, a kompromis je pač kompromis.
Toda zgodba še zdaleč ni končana. Zagreb sodbe ne priznava in nič ne kaže, da bi jo v kratkem. Ko prejme kako opozorilo iz Bruslja ali druge evropske prestolnice, da naj odločitev arbitražnega sodišča in njegovo avtoriteto spoštuje, odvrne, da je nad saborom, kot predstavnikom hrvaškega naroda, le bog in naj se tretji ne vmešajo v povsem bilateralno vprašanje med Hrvaško in Slovenijo.
Sodbi priznajo kvečjemu to, da je lahko dobra osnova za nov krog dvostranskih pogajanj. In ko jih spomniš, da smo prišli do arbitraže po vztrajanju Evropske unije in pod njenim pokroviteljstvom, da je bilo soglasje obeh strani s tem dogovorom pogoj za sprejem polnopravnega članstva Hrvaške v EU, o tem nočejo nič slišati.
Ali ni vojna med dvema državama, če ne zajame drugih ozemelj, eminentno dvostransko vprašanje, draga Vesna Pusič? Poznava se. Spoznal sem jo, ko sva pred šestimi leti sodelovala na nekem forumu na Siciliji o medkulturnem dialogu v Sredozemlju in takrat sva skupaj obžalovala, da mejni spor med našima državama še ni bil rešen, ter soglašala, da je bil sporazum med Drnovškom in Račanom zamujena priložnost. Ni bila še zunanja ministrica v Milanovićevi vladi.
Pisal sem ji in ji postavil gornje vprašanje. Prejel sem povsem neprepričljiv odgovor. Pa sem pomislil: si lahko predstavljamo trajanje in izid vojn na območju razpadle SFRJ brez posega EU, Nata in ZDA?
Skratka, arbitraža o hrvaško-slovenski meji in izvajanje njene sodbe je, in to še kako, multilateralno vprašanje znotraj Evropske unije. Gre za urejenost meja, za varnost, stabilnost in mir na njenem najobčutljivejšem in najbolj krhkem območju, gre za spoštovanje avtoritete mednarodnih sodišč in samega mednarodnega prava, gre za ohranjanje lastne kredibilnosti! Zato ne razumem in ne sprejemam odlašanja vodilne trojice EU (Taiania, Tuska in Junckerja) z jasnim in odločnim opozorilom Zagrebu, da tako dolgo ne bo šlo in da bodo, če v šestih mesecih sodba ne bo implementirana tudi s hrvaške strani, sledile sankcije! Vse pohvale Nemčiji.
Trump ne čaka in se že poigrava s podžiganjem spora. »Nismo ne z eno ne z drugo stranjo – pravi veleposlanik ZDA v Ljubljani – računamo pa, da se bosta državi dogovorili.« Ali ne trdi enako tudi hrvaški premier Plenković?
Aurelio Juri, Koper
