Določitev meje s sosedno Hrvaško je prizadela kar nekaj naših državljank in državljanov. Pri tem ne mislim, na primer, na ribiča, ki v koridorju od naših do mednarodnih voda ne bo smel loviti rib, ampak na ljudi, ki jih je odtrgalo od njihove dosedanje države. Ne vem, koliko jih je, a kot državljan predlagam, da naj njihova usoda postane naša skupna skrb.
Izpostavljam se oceni ministra Počivavška, da njegova krošnjarjenja spet motimo »žabarji« iz Ljubljane, a vseeno predlagam, da naj se predsednik vlade, z enako vnemo, kot se je lotil uničevanja plodne zemlje za potrebe Magme, s svojim ministrskim in upravnim pogonom loti dela, da bi ničesar krivim ljudem takoj ponudili tudi možnost, da jim zgradimo nova domovanja v neposredni bližini dosedanjih. To smo dolžni storiti, žrtvovani so bili za dobrobit vseh nas. Samo spodbudna beseda in ministrov obisk ne bosta dovolj.
Verjamem, da zaradi tega država ne bo bankrotirala, še več, sumim, da za naše abotne vojaške misije po svetu, ko se za interese in potrebe drugih razvrščamo po prostorih in mejah svinjarij, ki so jih ti drugi zakuhali, zapravimo več denarja, kot ga bomo potrebovali, da se oddolžimo za zlo usodo svojih ljudi.
Hočem verjeti, da nas bo večina državljank in državljanov ponosna na državo, ki zna in zmore prisluhniti stiskam ljudi, žrtvovanim za dolgoročnejše interese vseh nas.
Josip Meden, Ljubljana
