Zelo sem zadovoljna s sprejemom in razstavo v Jakopičevi galeriji, saj sem stara gostja, ki prihaja sem že od leta 1967. Najprej sem prišla kot študentka, potem sem tekmovala, dobila nagrado, pa prišla kot povabljenka, kasneje sem sodelovala tudi kot kuratorka. Podprl me je Zoran Kržišnik, ki je bil ves predan grafiki. Takrat je bila Ljubljana mesto, ki je dajalo smernice in nove izraze vsemu svetu.
Na moji tokratni razstavi so tudi štiri stara dela, ki so v lasti MGLC in za katera dobro skrbijo. Preostale lesoreze sem pripeljala iz Brazilije, skupaj pa tvorijo smetano moje umetniške poti in njene vrhove.
Lahko razložite svoj proces dela?Razstava prikazuje proces ustvarjanja, kako vrezujem in tiskam. V tem ni nič novega, gre za klasični način izdelave grafike, ki se ga lahko loti vsak. Nobenih posebnih učinkov, popolnoma »gola« razstava. Svoje plošče vrezujem in režem. Sledim nekemu vtisu, za katerega poiščem podobo, ki jo fiksiram na matrico. To odtiskujem v različnih barvah, tako nastane več različic iste podobe, ker naj bi grafike dosegle kar najširši krog ljudi.
Kakšen vpliv ima po vašem mnenju komercializacija umetnosti na tako imenovano avtentično umetnost?Na eni strani je umetnostni trg in na drugi umetnost. Namen in razlog za obstoj ene je drugačen kakor za drugo. Zbiratelji želijo originale, posebno jih privlačijo modna dela, ki vsebujejo kanček glamurja. Komercializacija torej sledi modi, umetnost intimnemu. Tu ni nikakršnega tekmovanja. Le žalostno je, da je prva tako opevana. Pomembno je slediti kakovosti in ne otroškosti. Če se želiš le igrati, zato da bi sledil javnosti, je to lahko površno. In mislim, da se ne smemo igrati z ljudmi. Sodobna umetnost je vedno raziskovalna, eksperimentalna. Če želiš ustvariti nekaj, kar bo trajalo, je to povsem drugačen način komunikacije in dela.
Kako bi definirali svoj likovni jezik?Izražam se skozi jezik realizma, in ne naturalizma. Tako so v mojih delih politični trenutki, srečni zasebni trenutki, filozofska vprašanja, vse pa pripada podobi, ki je osnova, s katero dela pravi umetnik, podoba, ki je izraz resnice in svobode.
Kako vas danes sprejemajo v Braziliji, kakšen status imate?Moj oče je sicer Italijan in rodila sem se v Italiji, a smo se kmalu preselili v Brazilijo. Spadam v veteransko skupino, ljudje me poznajo po javnih delih, čeprav je bila grafika zame osnova. Kasneje sem matrice razširila, prilagodila večjim površinam, kot je cement ali kovina, ki jo obdelujem z laserjem. V svojem studiu imam pomočnike, ki so razdeljeni na tri področja: jedkanico, litografijo in lesorez. Rezultate potem pogosto kombiniramo z digitalno umetnostjo, laserji in glino.
Kakšno je stanje grafične umetnosti pri vas?Mislim, da je v dobrem stanju. Moja generacija (veteranov) še vedno veliko razstavlja po svetu in potuje. Tako smo šli na Kitajsko, kjer so hoteli starejše ljudi, ki imajo znanje. Učili smo na stotine mladih z vsega sveta.
Kakšno je razmerje med digitalnim tiskom in grafično umetnostjo?Za digitalno umetnost je v svetu veliko zanimanje, vendar gre bolj za komercialo, saj ustvarjalec dela z drugimi mediji, zato je več aranžmajev in dela z že obstoječimi podobami. Je nekakšen šport. Delo z matricami pomeni delo s podobami, ki so intimnega značaja. Grafik torej ves čas deluje, proizvaja in projicira nove podobe. Dela z orodjem in proizvede matrico. Če delamo neposredno z digitalnimi podobami, dobimo takojšen rezultat, tako da v njem ni toliko naše vpletenosti. Več je dela z učinki kakor z vsebinami.
Kakšen pa je proces prilagajanja grafike javnim konstrukcijam in arhitekturam?Javno delo poteka tako, da mi dajo prostor, idejo in skupino ljudi ter rečejo, naj nekaj naredim za ta zid ali podzemno postajo, arhitekturo. Potem preučujem prostor in tamkajšnje ljudi, svetlobo in tako dalje, nato pa poskušam ustvariti referenco za te ljudi ter hkrati komunicirati z njimi. Ustvarim vsebino, ki nosi možnost prepoznavanja. Enako kot smo nekoč imeli spomenike. Neki prijatelj je rekel, da sem se prepustila ljudem, ki mi ukazujejo, kakšno naj bo moje delo. Odgovorila sem mu, da je tudi Michelangelo to počel, da je delal po naročilu. Potem oblikujemo register (nekakšno povečano ploščo) v lesu, ki ga apliciramo v aluminij ali odtisnemo v cement. Cement je sijajen material, predstavlja inteligenco človeštva, je delovanje te inteligence na zemlji. Cement je zame zelo plastičen material, v njem sem naredila ogromno stvari. Izdelujem tudi tiske večjih dimenzij – saj nismo več v Rembrandtovem času, da bi intimna sporočila posredovali v miniaturnih odtisih. Zidove moramo opremiti s podobami velikih dimenzij. Moji dizajni so zanimivi tudi na rock koncertih, kjer naredimo odtise in jih projiciramo. Grafični tisk ni ponavljajoča se risba ali fotografija. Je čista vibracija razmerja med vrezovanjem, sledjo roke in odporom materiala. Gre za določen libido in resnično dejanje ljubezni.