Še pred popolno temo je na oder stopila ljubljanska zasedba Fake Orchestra, ki s prepletom različnih svetovnih zvrsti glasbe razveseljuje že od konca prejšnjega tisočletja. Za uvod smo poslušali zvočno umerjanje, ki ni skazilo prijetnega druženja na sveže pokošenem travniku. Zbrana množica je v širokem pasu zasedla prostor pred odrom in je kljub koncu najdaljšega dneva v letu kazala dovolj živahnosti in hkrati sproščenosti.
Dovolj svežine in sproščenosti je bilo čutiti tudi v nastopu petčlanske zasedbe. Zvočna podoba klasične jazz rock instrumentalne zasedbe bobnov, kitare, bas kitare in saksofona je obogatena s preprostimi ljudskimi zvočili in ženskim vokalom. Zasedba je postregla s priredbami slovenskih in drugih ljudskih in ponarodelih pesmi. V jazz preobleki spete ljudske in popularne glasbe iz različnih koncev sveta so nas med drugim popeljale skozi neparne ritme ljudskih skladb iz prostora nekdanje skupne države. V takšnem razvoju nastopa se je zasedbi na odru pridružil ženski vokal iz občinstva. Skupno prepevanje dveh ženskih vokalov je zmotila prodornost glavnega glasu v razmerju s pridruženim glasom.
Številni obiskovalci so ob prvem nastopu prisostvovali iz njim primerne razdalje. Razprostrte odeje na travniku, ognjišče, šterna in seveda šank so bile točke, ki so tvorile večje in manjše druščine. Ob nastopu zasedbe Prismojeni profesorji bluza se je neposredno pod oder le preselilo nekaj več poslušalcev. V zadnjih letih je zasedba že nastopila na tem odprtem prizorišču med polji v bližini reke Save.
Tudi tokrat se je zasedba najprej uglasila, kar pravzaprav ni povsem običajen potek koncerta te vrste. Po sporazumnem dogovoru s tonskim tehnikom se je nastop pričel. Proti poznim nočnim uram nas je popeljal značilen energičen rock'n'bluz štirih prismojenih profesorjev, ki posega po zapuščini električne kitarske glasbe šestdesetih in sedemdesetih let preteklega stoletja. In morda nas je zvok in način igranja blues orglic lahko zapeljal celo še nekoliko dlje v zgodovino afroameriških zvrsti glasbe.
Koncertni dogodek na travniku med reko Savo in Šmarno goro nam je postregel z združevanjem glasbenih svetov dveh zvočno različnih zasedb. Kljub različni zvočni podobi je obema skupno raziskovanje časovno in prostorsko oddaljenih glasbenih oblik, ter njihovo združevanje v iskanju lastnega glasbenega izraza.
P. S.: Od začetka mi je pogled uhajal k precej bizarni skulpturi. Glava lutke na visokem drogu, postavljena med oder in kontrolno mizo za zvok, je le preveč spominjala na kanibalski obred. Dan po koncertu so mi organizatorji pojasnili, da se je koncert snemal v binauralni tehniki. Postavitev snemalnih mikrofonov v glavi lutke naravne človeške velikosti posnema način delovanja človeškega sluha. Ljudje poleg osnovnega izvora zvoka slišimo tudi vse odmeve oziroma odboje, ki nastajajo v prostoru na poti v naša ušesa. Tako imenovani 3D oziroma prostorski posnetek je ob predvajanju mogoče v popolnosti zaznati le z ustrezno opremo.
