V 90. letu starosti je konec prejšnjega tedna umrla Simone Veil, ki je kot karizmatična ministrica za zdravje v desnosredinski vladi predsednika Valeryja Giscarda d'Estainga leta 1975 v Franciji legalizirala splav do 12. tedna nosečnosti, sicer ob nasprotovanju dela vladnih poslancev in s pomočjo glasov socialističnih in komunističnih poslancev. Njen največji uspeh je, da je glede tega tako občutljivega vprašanja v veliki meri dosegla soglasje francoske družbe, saj se je lahko kot desnosredinska političarka, ki je prišla iz kroga liberalne buržoazije, obrnila tudi na desnico.
Preživela je Auschwitz
Znana je tudi po tem, da je kot Judinja leta 1944 preživela Auschwitz in januarja 1945 pohod smrti do Bergen-Belsna, tudi od tod njena karizma. Po svojem političnem prepričanju je bila liberalka, feministka in privrženka evropskega združevanja. V letih 1979–1982 je bila predsednica evropskega parlamenta, tudi v imenu nemško-francoske sprave. Na tem položaju si je prizadevala za omenjeno spravo, obenem pa tudi za človekove pravice. Višje ni mogla seči, ker ni znala okoli sebe zbrati ljudi, bila je precej konfliktna oseba, saj je vsakomur takoj povedala, kar je mislila. Imela je tudi odpor do strank.
V zadnjih letih je bila zaradi svoje pokončnosti in načelnosti, predvsem glede človekovih pravic, kamor sodi tudi pravica ženske, da razpolaga s svojim telesom, druga najbolj priljubljena oseba med Francozi. Nad njo pa so se navduševale predvsem ženske, tako tiste na zmerni desnici kot na levici. Na cesti so jo vedno navdušeno pozdravljale. Mnoge ženske so ji hvaležne, da so lahko v zadnjih 40 letih splavile, ne da bi se morale bati, da bodo pristale v zaporu ali umrle v rokah mazačev. Tudi na drugih področjih se je zavzemala za ženske, na primer za Alžirke, ki so jih med alžirsko vojno 1954–1962 francoske oblasti zaprle.
Poleg tega je kot političarka pomembna za ženske tudi zato, ker so bili Francozi, vse dokler ni postala ministrica, zelo nezaupljivi do možnosti, da bi ženska imela pomemben položaj v državi. Ko pa je ona s svojo odločnostjo uspešno legalizirala splav, ki so ga do tedaj zagovarjale predvsem feministke, so ankete pokazale neverjeten preobrat in naklonjenost Francozov do tega, da imajo ženske pomembne politične položaje. Še leta 1974, ko je postala ministrica, je bilo od 490 poslancev le 8 – ali slaba 2 odstotka – žensk. Šele z njo se je pravzaprav v Franciji začelo uveljavljanje žensk v javnem in političnem življenju.
»Splav je neuspeh, vendar…«
Na vprašanje novinarke, ali kot mati treh sinov lahko brani legalizacijo splava, je pred več kot 40 leti odgovorila: »Če je ženska, ko zanosi, v težavah, ji mora zakon pomagati, ne pa da je popolnoma osamljena in prepuščena sama sebi.« Še bolj jasna je bila v parlamentu: »Nihče ne pravi, da splav ni neuspeh, če že ne tragedija. Vendar pa ne moremo več zapirati oči pred dejstvom, da 300.000 splavov na črno vsako leto pohabi ženske v naši državi, jih poniža in jim povzroča travme…«
Od vsega začetka je njen projekt legalizacije splava podpiral predsednik Valéry Giscard d'Estaing, čeprav tega ni imel v volilnem programu. Bolj zadržan je bil tedanji premier Jacques Chirac, ki pa je na koncu, ko je šlo zares, odločno branil njen zakon. Šele prek Veilove so Chirac in večji del francoske javnosti spoznali, da zakon o splavu zadeva večji del francoske družbe. Vendar so jo pred sprejetjem zakona v njenem lastnem političnem taboru zelo poniževali, ne le kot žensko, ampak tudi kot Judinjo.
Neki desničarski poslanec je dal po zvočniku v skupščini predvajati bitje srca zarodka. Sama pa je videla v feminizmu in v boju proti rasizmu in antisemitizmu isti boj. V ponižanjih, ki jih je doživljala, je v bistvu črpala moč za svojo odločnost. Veliko podpore je imela predvsem v civilni družbi in v številnih demonstracijah. Zakon je zadeval več sto tisoč Francozinj. Danes je odraslih Francozinj, ki so naredile splav, 40 odstotkov.
Poleg dela desnice je legalizaciji nasprotovala predvsem skrajna desnica, tako so pred prvimi evropskimi volitvami leta 1979 nasprotniki splava redno poskušali motiti njena predvolilna zborovanja. Na transparentih so jo primerjali celo s Hitlerjem, ona pa jim je glasno in odločno odgovorila, da »so oni v tem primeru nacisti, dokaz pa so pisma, ki ji jih pošiljajo«.
