Na vrhu vasi Brezovica pri Bizeljskem, kjer se odpira pogled na valovito vinogradniško pokrajino, se skriva nenavadno podzemlje. Jame, izkopane v kremenčev pesek, ki ga je pred milijoni let naplavilo Panonsko morje, danes predstavljajo izjemno naravno hladilnico. Na območju Bizeljskega naj bi bilo več kot sto repnic, kakšnih trideset jih je menda še v funkciji, vendar ne tako kot nekoč, ko so v njih spravljali poljščine, predvsem repo, po kateri so izkopani rovi tudi dobili ime. Zdaj jih kmetje zaradi izjemnih pogojev s stalno temperaturo osem stopinj Celzija in od 80- do 90-odstotno vlago uporabljajo za staranje in hrambo vin.
Prve repnice že pred 200 leti
Vhod v repnico pri Najgerjevih nosi letnico 1893, roko nad lesenimi vrati z vzorcem sončnih žarkov drži podoba Bakhusa. Konec 19. stoletja je repnice začel kopati ded današnjega gospodarja Martina Najgerja. Vse do leta 1995 so tudi Najgerjevi v repnici spravljali najprej poljske pridelke in kasneje tudi jabolka, ki so brez težav vse leto obstala. Nato so se odločili, da izkopane jame namenijo izključno vinu, ki ga na treh hektarjih z 12.000 trsi, če je dobra letina, pridelajo tudi do 10.000 litrov. »Obojega hkrati ne moreš imeti notri, kajti vino rado nase potegne kakšne vonjave in dobi priokus,« pove gospodar.
Prve repnice so začeli na območju Bizeljskega kopati pred dvesto leti. Imela jih je skoraj vsaka hiša. Kmetje so izkopali luknjo v hrib in ugotovili, da je material obstojen, kompakten, se ne ruši. To je kremenčev pesek ali silikat, ki ga je za sabo pustilo Panonsko morje pred dvema milijonoma let. Tako so si izkopali edinstvene naravne hladilnice, izkopani material, ki ga je bilo ogromno, pa porabili pri gradnji hiš. »Zanimivo je, da je primeren teren samo tukaj, na južnem delu Bizeljskega, na le osmih kvadratnih kilometrih, nekaj malega še na delu Pišec, pa proti Globokem in Piršenbregu.«
Enajst metrov pod površjem
Pri Najgerjevih se za lesenimi vrati najprej odpre hodnik z ornamenti na obokanem stropu, ki na prvi pogled spominjajo na freske. Ko so hodnik iz prvotnih štiri krat štiri metre leta 1960 povečali na 30 kvadratnih metrov in povišali strop ter ga nato na fino obdelali s posebnimi strugali, so se pojavile slike. Z malo domišljije so v ornamentih odkrili številne podobe. Najger pokaže zajca, kenguruja, netopirja pa moški obraz in ženski akt. »Nam se zdi zelo pomembno, da ljudi spravimo v dobro voljo, da se skupaj malo nasmejimo,« pravi.
V zadnjih dvajsetih letih so repnico še povečali in prišli do današnjih 230 kvadratnih metrov, kjer se skriva šest različnih prostorov. »Kot dvonadstropna hiša,« pravi Najger. »Vse smo kopali na roke. S strojem ni šlo, kajti ko je pesek, ki je precej oster, prišel v stroj, je ta 'zaribal'. Porabili smo kar sedem velikih krampov, ki smo jih imeli za velike prostore, in dva manjša za kopanje niš.«
Ko vstopiva v naslednji prostor, sva že enajst metrov pod površjem, pove Najger. »Pomembno je, da je strop v obliki oboka, zaradi nosilnosti. Med plastmi peska so tudi plasti laporja. Vsaka plast drži naslednjo, vlaga pa drži silikatne delce skupaj. Vse to je znanje naših prednikov. Pri nas je bila sicer situacija še nekoliko drugačna, kajti delali smo en prostor zraven drugega. Zato so morale biti vmesne stene vsaj dva metra debele, kajti plasti niso ravne in lahko bi prišlo do zdrsa.«
V Ameriki bi bil milijonar
Dokončno so današnjo obliko repnice z vhodom na eni in izhodom na drugi strani uredili pred tremi leti. Tako lahko med tem, ko gre ena skupina obiskovalcev proti izhodu, sprejmejo že drugo skupino. Pred desetletjem so imeli pri Najgerjevih tudi po 50 avtobusov turistov na leto, zdaj prihajajo bolj posamični gostje ali manjše skupine. Imeli so že goste z vseh koncev sveta, tudi z Nove Zelandije, iz Kitajske, Brazilije, Gane. »K nam jih večinoma pripeljejo podjetniki, ki v Slovenijo povabijo poslovne partnerje, pa tudi agencije ogled repnice vključujejo v svoje programe. Pred kratkim so bili pri nas Američani in so rekli, da če bi imel kaj takega v Ameriki, bi bil zdaj že milijonar.«
Poleg Najgerjevih še kakšnih pet, šest ponudnikov odpira vrata repnic turistom. Najgloblja je repnica znanega bizeljskega vinarja Janeza Šekoranje, ki sega kar 12,5 metra v globino. Šekoranja je pred leti tudi izdelal prvo strokovno raziskavo o repnicah. Naravno danost tega edinstvenega fenomena so nekateri izkoristili med drugo svetovno vojno. Pri Balonovih, le malo nižje od Najgerjevih, imajo pod zemljo pravi sistem rovov. Izkopali so jih fantje iz družine Ogorevc, ki so v strahu pred izselitvijo v Nemčijo pribežali iz Brežic in si tako zgradili izjemno skrivališče.
