Glede morske meje so najuglednejši pravniki na svetu v svoji izvrstni razsodbi jasno pokazali, do kod lahko seže mednarodnopravno priznana pravica Slovenije biti v dostopu do odprtega morja neovirana pomorska država: do tu in nič dlje. A je že to povsem dovolj, da o 80 odstotkih dosojenega Piranskega zaliva sploh ne govorim. Če bi »koridor«, iz katerega so zdaj tako spretno naredili svetovno posebnost, čisto v celoti in formalno odvzeli Hrvaški, bi bil to tako hud poseg v suverenost države, da tudi pravno, ne le politično, taka odločitev ne bi vzdržala. Ni bila mogoča. Sedanja pa je naravnost briljantna – pravno in politično. Vrh tega pa praktično pomembna le za primer, da bi EU razpadla in da bi Slovenija in Hrvaška postali sovražni državi – vse do takrat je pravda o dostopu do odprtega morja pravzaprav bolj pravda za oslovo senco. Naš strokovnjak dr. Patrick Vlačić je že včeraj ponovno opozoril, da v normalnih razmerah ladje ne v Koper ne iz njega ne plujejo po tem koridorju, ampak sèm po hrvaških, nazaj pa po italijanskih teritorialnih vodah. Če bodo razmere kdaj nenormalne (izredne, vojne), pa imamo zdaj tudi mednarodnopravno zagotovljen stik z odprtim morjem. Kolikor se pravo v vojni pač dejansko spoštuje. Ladje se takrat (protipravno) žal torpedirajo tudi na odprtem morju.

Meja na morju je zdaj torej pravno določena, kajti prej še nikoli ni bila. Tu ni več kaj razpravljati – le narediti vse potrebno, da bo v Piranskem zalivu v razumnem času tudi praktično uveljavljena. Meja na kopnem pa v marsičem ostaja nerazumna. Toda tudi tu je arbitraža odlično opravila svoje delo: državi sta ji naložili, naj tam odloči strogo samo po mednarodnem pravu – in tako je tudi odločila. Če hočeta državi namesto pravno zacementiranih nerazumnih starih katastrskih razmejitev določiti nove, ljudem na obeh straneh meje prijazne, lahko seveda sedeta za mizo in sedanjo pravno razmejitev nadomestita z boljšo, razumnejšo.

In ker nad takimi dvostranskimi pogajanji – ne namesto arbitražne razsodbe, ampak na njeni podlagi! – ne bo več visel Damoklejev meč dvostransko nerazrešljivega spora o meji na morju (ta je zdaj pravno dokončno razrešen), bodo, upajmo, relativno kmalu možna.

Takega poziva k razumu, kot ga pomeni arbitražna razsodba, seveda ekstremni nacionalisti nikoli ne bodo razumeli in sprejeli. Toda imamo srečo, kar koli si drugače o Cerarju in Plenkoviću kdo že misli, da trenutno ne v Sloveniji ne na Hrvaškem ne vodita vlade »pobesnela nacionalista«. In morda si celo že na sestanku 12. julija lahko izmenjata kakšen previden namig v tej smeri.

Matevž Krivic, Spodnje Pirniče