Situacija se je ponovila skoraj kot farsa: v stari državi je bila pravica do samoodločbe zapisana v temelje, skratka nekaj, kar je dogovorjeno med vsemi republikami, in tudi arbitraža je dogovor med dvema državama. Ko pa se dogovor začne s papirja prenašati v realnost, je zgodba dogovarjanja končana. Pride do ignoriranja. V smislu, saj nismo mislili resno. Resda smo se dogovorili, ampak vmes smo si mi premislili. To, da si je Slovenija s svojimi nespretnostmi sama kriva, da nekdo izstopi iz dogovora, je druga zgodba. Prava zgodba je to, da pravi konflikti ne potrebujejo rešitve. Morajo obstajati večno. In meja med Slovenijo in Hrvaško je idealna za to prakso. Za nekaj tistih nevidnih črt po morju se lahko v neskončnost permutira navidezno sovraštvo, navidezna vojna. Potem še kakšna neumna izjava tipa, da pošljemo v Piranski zaliv svojo bojno ladjo in na sporne meje tanke ali pa vsaj patrie.
V obeh primerih je šlo in gre za spremljanje vojne. Pred več kot pol stoletja je bila to realna vojna, v kateri se je pokalo, tokrat gre za vojno besed, argumentov in arogance. V vojni so žrtve navadni prebivalci, ki niso nič krivi. Prav zato so se vse kamere zapodile v vasi in iskale žrtve. Joško Joras je iz žrtve že postal ikona, s četrtkom pa smo jih dobili še nekaj. Tiste, ki so odpirali šampanjce, in tiste nekaj metrov stran, ki so se držali za glavo. Reporterje je ves čas zanimalo, ali se konkretni prizadeti počutijo kot zmagovalci ali kot poraženci. V arbitraži ne more nihče zmagati. Zmaga lahko neka logika, neki pogled od zunaj, neko stališče, nikakor pa z odločitvijo arbitražnega sodišča ne moreta biti do konca zadovoljna oba akterja.
Ivo Vajgl je skromno pripomnil, da bi bili zmagovalci le v primeru, če bi sami rešili odprta vprašanja. Tako pa smo vsi poraženci. In da se iz poraženca spremeniš v heroja, je potrebna le ena gesta. Gesta zanikanja. Transparentno ignoriranje.
V tem tiči tudi spretnost naših sosedov. Že vnaprej so se odločili, da za njih to sploh ne obstaja. Za njih je bil četrtek povprečen dan. Za njih termina zmagovalec ali poraženec ne obstajata več. Postavili so se nad vse. Na neko metapozicijo nekoga, ki se s spletkami, rovarjenji in lobiranji ne ukvarja. V pozicijo nekoga, ki je izgubil zaupanje. Pozicijo žrtve. Pozicijo prevaranih in izigranih. Zato pravočasno izstopijo iz te kompozicije. Nekako se vse skupaj lepo poda v verigo tistih, ki jasno in glasno ponovijo ponarodele besede Josipa Broza: ne priznavam tega sodišča. To je rad izgovarjal Janez Janša, ki ne priznava našega krivosodstva, to radi ponavljajo razni šešlji, ko gre za odločitve haaškega sodišča za vojne zločine, in to zdaj počne Hrvaška. V ospredju ni več materija razsodbe, temveč moja drža. Moje nepriznavanje.
Medtem ko bodo mnogi zlivali žolč na ignoriranje druge strani, je vseeno treba v vse skupaj vnesti malo manj dramatičnosti. Malo distance in malo humorja. Fino bi bilo, če bi odločitve sodišča uporabili v smeri duhovitih komentarjev tipa: menjam Jorasa za Severino, naj da vsak 50 evrov, da preselimo Jorasa nazaj, srečni vojaki na Trdinovem vrhu, ker ne bodo več viseli med medvedi, milijon evrov dobi tisti, ki zna brez pomoči satelitske navigacije najti pot iz Piranskega zaliva v mednarodne vode, po raufenku se splazimo v mednarodne vode in Kahel ima stik do oprtega morja po odtočni cevi pralnega stroja.
Seveda so to le naivne sanje. Vse frustracije in vsa jeza bo dobila prosto pot. Še enkrat bodo naš pravičniški duh, naša razsodnost in poznavanje vsega preglasili v četrtek izrečene besede, da je spoštovanje odločitev sodišča temeljna zaveza članic EU. Če vas zna vsak na cesti nahruliti, kaj delate narobe, vsak trobiti, če ste za sekundo prepozni na semaforju, če vas zna vsak kolesar poslati v tri krasne, ker sta se srečala, in vsak pešec brcniti v blatnik, ker kratite njegovo prednostno pravico, ne pričakujte, da bo tu prostor za poslušanje in dogovarjanje. Imamo spet lepo priložnost, da nabijemo našo oblast, ker je vse zafurala, odpremo večno temo o krivdi levakov, Kučana in Udbe, ter odpremo debate o komunajzerjih in domobrancih. In bedarije o rdečih zvezdah. Skratka, če spodleti vojna s sosedi, imamo dovolj materiala, da si vojno zakuhamo kar sami. Tja do prvih volitev…
