Slovenci nase gledamo kot na narod, ki so mu blizu novosti, zato naj bi jih z veseljem sprejeli v svoj objem. A resničnost je pogosto drugačna, marsikateri Slovenec pa je bolj konservativen kot liberalen. To se kaže tudi na področju avtomobilizma in posledično samodejnih menjalnikov. Ti namreč postajajo vse pogosteje nujen del opreme sodobnih štirikolesnikov, kar seveda ne čudi, saj razbremenijo voznika in povečajo vozno udobje. Za nameček pa odpravljajo tudi glavno hibo, saj so nekoč prispevali k večji porabi goriva in posledično izpustom ogljikovega dioksida.

In če so na marsikaterem trgu – najbolj izstopa ameriški – postali nepogrešljivi in avtomobilov z ročnimi menjalniki skorajda ni več, pa si na slovenskih tleh šele utirajo pot. V dražjih modelih postajajo serijski, vse več pa je tudi Slovencev, ki vozijo avto (nižjega) srednjega razreda in se odločijo za tovrstno doplačilo. Pri klasiki volkswagnu golfu je tako treba dodatno seči v žep v višini približno dveh tisočakov, najcenejši samodejni menjalniki pa so na voljo že za 700 evrov.

Še pred desetletjem smo se jih Slovenci bali, pa čeprav za to ni bilo smiselnega razloga. Res pa je, da se ozadje zgodbe začenja v avtošolah, ki v večini premorejo avtomobile z ročnim menjalnikom. Pri čemer velja, da se nekdo, ki je vozil z ročnim menjalnikom, zelo hitro privadi samodejnega, pri obrnjeni situaciji pa lahko pride do težav. Znana je na primer anekdota, ki meji na saj ni res, pa je, ko je pred leti Američanka v Evropi najela avto, prepričana, da ima samodejni menjalnik in ne ročnega. Tako je daljšo relacijo opravila v prvi prestavi. Štirikolesnik, ki ni imel moči in hitrosti, za nameček je močno ropotal, pa je po 100 prevoženih kilometrih zajel ogenj.

Malo denarja, malo glasbe

Življenjska doba samodejnega menjalnika je omejena, če želi biti serviser kos popravilu, pa so nujna tudi stalna izobraževanja. Redno servisiranje je potrebno vsakih 60.000 kilometrov, ko je treba zamenjati olje, ustrezno sklopko in filter. Na tak način lahko menjalnik deluje celo 100.000 kilometrov. »Samodejni menjalniki se najpogosteje kvarijo zaradi neredne menjave olja, saj se nabirajo nečistoče, ki okvarijo menjalniške sklope. Popravilo je zahtevno, saj je menjalnik sestavljen iz nekaj sto delov, vsak pa ima svojo funkcijo. Cena obnove menjalnika se giblje od 1000 do 2000 evrov. Načeloma naj bi bili vsi samodejni menjalniki enako zanesljivi, sam pa sem zagovornik menjalnika z dvojno sklopko DSG, ki ga imam za najboljšega. Sicer pa pri samodejnih menjalnikih velja rek: malo denarja, malo glasbe. Pri avtih višjega cenovnega razreda je posledično okvar precej manj,« pojasnjuje Rok Pogačnik, ki v svojem podjetju v Lescah servisira in obnavlja samodejne menjalnike. Ko menjalnik razstavijo, ga operejo in očistijo, nato naročijo potrebni material, ga spet sestavijo in preizkusijo. Popravilo je zamudno in lahko traja tudi en teden. Če je menjalnik sežgan, olje, ki ga spustijo, tako smrdi, da je delavnico v dveh dneh težko prezračiti.

Marsikomu se zdi vožnja s samodejnim menjalnikom na prvi pogled zapletena, a se je že po dnevu ali dveh privadite. Leva noga tako ves čas počiva, z desno pa (izmenično) pritiskate stopalki za plin in zavoro. Za nameček ima vse več tovrstnih menjalnikov tudi možnost sekvenčnega prestavljanja s pomiki prestavne ročice levo in desno ali naprej in nazaj, nekatera vozila pa imajo po vzoru formule 1 dve prestavni ušesi za volanskim obročem.

V Evropi vse bolj priljubljeni

V Sloveniji samodejni menjalniki počasi prodirajo v vozila, sploh bolj ljudskih znamk. Najbolje prodajana znamka Volkswagen je tako predlani beležila približno 18-odstotni delež vozil s samodejnim menjalnikom, pri slovenski številki dve Renaultu pa je bil ta delež precej nižji, in sicer približno štiriodstoten. »Razlogov, da je na trgu še vedno veliko vozil z ročnim menjalnikom, je veliko. Pri cenovno dostopnejših modelih pa je zagotovo na prvem mestu cena. Vedeti namreč moramo, da so samodejni menjalniki danes zelo napredni, tehnično dovršeni, hitri pri pretikanju, udobni in omogočajo kar najboljši motorni izkoristek. Zato je njihov razvoj temu primerno drag, kar se odraža tudi na končni ceni menjalnika. Ne glede na ceno je zanimivo to, da je delež osebnih vozil z ročnim menjalnikom v Severni Ameriki zanemarljiv, in sicer sedemodstoten, medtem ko je ročni menjalnik še vedno daleč najbolj priljubljena izbira za evropske in japonske voznike. Dejstvo pa je, da se delež vozil s samodejnim menjalnikom tudi v Evropi v zadnjih letih povečuje in je pri novih vozilih trenutno 25 odstotkov. Pri znamki Mercedes-Benz je še občutno višji, kar 65 odstotkov,« pojasnjuje Miha Jezovšek, tehnični inštruktor pri podjetju Autocommerce. Znamka Mercedes-Benz ima sicer s samodejnimi menjalniki veliko tradicijo, del osebnih vozil so od leta 1961, danes pa ima njihov menjalnik že devet stopenj in je nekaj povsem običajnega v njihovih dražjih modelih.

Med menjalniki obstajajo razlike. Lahko so klasični samodejni, robotizirani, dvosklopčni ali brezstopenjski. Po zasnovi najstarejši je klasični hidravlični samodejni menjalnik, ki ga poznamo že več kot 70 let, njegova tehnologija pa je močno napredovala, zato je menjalnik udoben, prestavlja pa hitro in mehko. S samodejnimi menjalniki je povezanih tudi nekaj mitov. Omenjala sta se visoka poraba goriva in izjemno drago vzdrževanje, nekateri so trdili tudi, da so dolgočasni za vožnjo. Kdor ima avto s samodejnim menjalnikom, dobro ve, da ni tako. Tudi zato ne čudi, da bo prihodnost samodejna. Konec koncev večina najsodobnejših tehnologij, kot je na primer pametni tempomat, najbolje deluje v kombinaciji s samodejnim menjalnikom. Seveda pa bo pri majhnih avtih popularizacija odvisna tudi od cene oziroma odločitve znamke, da kupcu samodejni menjalnik ponudi brez doplačila. Dilema, ali izbrati ročnega ali samodejnega, pa vsaj za pisca teh vrstic že dolgo ne obstaja.