Razstava Neposlušne združuje dela dveh umetnic in enega kolektiva, ki sta jim skupna neposlušnost in upor. Kot je o razstavi povedala direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac, gre za razstavo »zrelih žensk, a mlade umetnosti«. Medtem ko sta katalonska umetnica Eulalia Grau in Vojvodinčanka Katalin Ladik začeli ustvarjati že v 60. in 70. letih, prva v času Francove Španije, druga v času socialistične Jugoslavije, je beograjski kolektiv Žene u crnom začel delovati leta 1991.
Vsem je skupen upor proti represivni oblasti in čeprav je v ozadju njihovih umetniških praks feminizem, ta ni zavezujoče izhodišče, saj vse izhajajo iz pozicije upora in neposlušnosti proti kakršnikoli obliki oblastništva in diskriminacije, je o razstavi povedala kustosinja Bojana Piškur: »Dejanja neposlušnosti so prekinitve, ki vznemirijo utečeno razporeditev moči, so družbene intervencije, ki zbudijo dvom o ideologiji tistih, ki so na oblasti. Ob tem nastaja neka nova vednost, ki jo lahko imenujemo tudi protivednost, v kontekstu razstave Neposlušne pa je ta protivednost umetnost.«
Luknja, ki kriči
Dela neposlušnosti Katalin Ladik, ki je bila rojena v Novem Sadu, so del njene zasebne revolucije, ki temelji na poeziji. V svojih delih se, kot pravi, upira družbenim pričakovanjem, hkrati pa širi meje poezije in drugih medijev. Na razstavi so tako fotografije njenih performansov, saj Ladikova velja za prvo umetnico v Jugoslaviji, ki je uporabljala svoje telo kot primarni medij.
Poigrava se s kroji, ki so bili objavljeni v ženskih revijah, goloto, ki služi kot kritika patriarhalnih omejitev, še posebej pa je na vodenem ogledu izpostavila performans Luknja, ki kriči, pri katerem je v prostoru, zastrtem s papirjem, pekla jajca in slanino, poslušala radio in izvajala antistriptiz, tako da je imela oblečenih odločno preveč slojev. Občinstvo je sprva le slišalo in vohalo, da se za papirjem nekaj dogaja, nato pa je nekdo »pomotoma« s cigareto zažgal papir in sprožil postopno odstiranje ter omogočil vpogled v zasebnost ženskega vsakdanjika.
Mesto delovanja: ulica
Družbena pričakovanja o položaju ženske so leta 1991 začele aktivno spreminjati Žene u crnom, beograjski kolektiv, ki je v dobrega četrt stoletja delovanja organiziral več kot 2000 akcij. »Naš delovni prostor so ulice, trgi, železniške postaje, spomeniki in druga mesta marginaliziranih in izbrisanih. Zadnje čase so to predvsem beograjski parki, v katerih se zadržujejo begunci,« so povedale na predstavitvi.
Delo Žensk v črnem je usmerjeno predvsem proti nacionalizmom in militarizmu ter agresivni srbski politiki, z več akcijami so opozarjale na srebreniške žrtve, vodile kampanjo za priznanje posilstva v času balkanskih vojn kot vojnega zločina in bile pri tem uspešne, hkrati pa, kot pravijo, ne želijo zgolj reagirati na nepravičnost, temveč tudi ustvarjati drugačne in alternativne prostore.
Podobno Katalonka Eulalia Grau prvenstveno ne razstavlja v galerijah, temveč je vedno hotela »ven«, zato je v 70. letih svoja dela, ki so bila uperjena proti korupciji, revščini ter bogatim elitam, objavljala v revijah in izdelovala posterje. Njen primarni medij so kolaži, narejeni iz gradiva, ki ga je našla v oglasih in drugih tiskanih medijih, zaradi česar njena dela, tako kot dela drugih umetnic na razstavi, delujejo kot »komentarji o času«.
