Pokojnina je tista magična beseda, ki me občasno potolaži, ko imam nenadoma veliko dela, in še toliko bolj, ko ga imam manj ali ko kakšen od honorarjev malo zamuja. Enkrat se bom, upam, znašla v situaciji, ko bo znana vsota vsak mesec na znani dan padla na moj tekoči račun. Zadnje čase večkrat preštevam, koliko let mi še manjka, kdaj bo izpolnjen prvi pogoj, kolikokrat v zadnjih letih so se pogoji spremenili, premaknili na višjo starostno mejo. Ciljna ravnina je še daleč, ni še čas za križce na koledarju, ni še čas za odštevanje. Toda misel na pokojnino me razveseli. Ne vidim se kot v dom zaprta upokojenka, kot nekdo, ki poleg pokojnine vsak mesec čaka, da čas pač odteče. Dobivala bom pokojnino in zraven delala, kar mi bo ljubo. Ker vem, no, predvidevam, da bo pokojnina zadostovala za položnice, kavo in cigarete, za neluksuzne dodatke bom pač morala delati. Imela bom minimalno varnost do konca življenja, vse drugo bo čisti užitek. Morda je bolje, da ne vem, kdaj to bo, koliko bo, če sploh bo, te pokojnine in kaj vse se utegne vmes spremeniti (na slabše).
Zavidam prijateljicam, ki so že upokojene ali so tik pred upokojitvijo. Srečo imam, poznam same vitalne gospe. Potujejo po bližnji in daljni okolici, na e-mail odgo...