Svetlana Makarovič je, v črni obleki z rdečim ogrinjalom in rdečo zvezdo okoli vratu, pod roko držala mladeniča, igralca Miha Bezeljaka. Le nekaj sekund je še manjkalo, preden jo je popeljal na oder, pred katerim se je gnetlo več tisoč ljudi. Rdeča zvezda je bila vseprisotna: papirnata na majicah, na verižicah, zastavah, slovenskih in jugoslovanskih, na lističih, ki so poleteli v zrak, na balonu, celo štirinožec je imel na ovratnici zvezdo. Kongresni trg je bil odet v simbol različnih bojev iz različnih zgodovinskih obdobij. In še marsičesa.

Žvižgače so spremljali policisti

Tudi Tomaž Mihelič - Marlena je imel na sebi rdečo zvedo, na vratu namesto metuljčka. »V rdeči zvezdi ne vidim le boja proti okupatorju, ampak idejo enakosti, bratstva, ljubezni, simbioze, ki smo jo dosegli v Jugoslaviji,« je dejal in naštel, proti čemu vsemu se je vredno boriti danes. »Proti verskim institucijam, neodgovornosti, nestrpnosti, nerazgledanosti, torej neumnosti.« Počasi se mu je že mudilo pred občinstvo. Na hitro je iz kozarca izpil požirek in z dvignjeno roko ter stisnjeno pestjo vzkliknil »Yes!« med skokom na stopnice, ki so vodile proti prizorišču koncerta Nosil bom rdečo zvedo pod režisersko taktirko Nike Bezeljak.

Pozneje je zapel šanson Svetlane Makarovič Kamniti zvon, Nikolovski je rapal o Zloveniji, Polona Vetrih je protestirala proti zanikanju holokavsta, ki je v zadnjem času našlo mesto tudi v Sloveniji, Tržaški partizanski pevski zbor Pinka Tomažiča je občinstvo razgrel s partizanskimi pesmimi…

Svetlana Makarovič je že sedela na odru. To je bil večer, ki si ga je dolgo želela doživeti. »Tovarišice in gospe, tovariši in gospodje,« je nagovorila navdušene ljudi. Opomnila jih je, da živijo »ograjeni s kolobarji morilske žice, z ostrimi rezili slepega sovraštva, zabitosti, primitivizma in bedaste strahopetnosti. V državi, iz katere so omejene politične glave naredile kletko.« Njene besede so tu in tam zmotili piski piščalke, prihajali so iz parka Zvezda. »Niso norci v azilnem domu, norci so zunaj,« je parafraziranje njene pesmi zvenelo kot sporočilo desetim ali dvajsetim žvižgačem, obdanim s policijskim trakom, ki jih je spremljalo vsaj toliko policistov. Nekateri policisti so na prsih nosili slovensko zastavo.

V množici na Kongresnem trgu sta izstopala Sanja Fidler in Brane Solce. Na dolgih palicah sta nosila stožca, seveda sta bila okrašena z zvezdami, vanju pa sta položila papirčke z rdečimi zvezdicami. »Malo bodo frčali po zraku,« je dejal Brane Solce. »Simbol rdeče zvezde razumem kot boj proti nestrpnosti, fašizaciji družbe in privatizaciji kapitala,« pa je dejala Sanja Fidler. Svetlana Makarovič je veliko govorila o beguncih, opomnila je na njihove tragične zgodbe. In med občinstvom je bilo nekaj beguncev. »Ne vem točno, kakšen pomen ima ta koncert. Občutim pa veliko marksizma,« se je zasmejal Mohamed iz Sirije. »Bistveni boj je vedno boj proti akumulaciji finančnega kapitala,« je dodal.

Koncert je spominjal na protivladni protest

Kot bi bila na protivladnih protestih, je Svetlana Makarovič veliko govorila tudi o trenutni oblasti, manjkale niso niti pikre na račun predsednika Boruta Pahorja. A ne v povezavi z arbitražo, bistvene probleme je našla drugje: v prelomljenih obljubah, Magni Steyr, drugem tiru, zemlji, ki polzi iz rok kmetov v roke kapitalistov… Miru Cerarju je sporočila, da bo vlada naredila še najmanj škode, če se do konca mandata ne premakne…

»Glede na to, kaj vlada počne, je protest proti njej neizogiben,« je dejala Sanja Fidler. Pritrdila ji je dramaturginja in dramatičarka Simona Hamer. »Tudi naša vlada je proti sporočilu, ki ga ponuja ta koncert – proti vključevanju. Da o socialnih segmentih sploh ne začenjam govoriti… Všeč mi je, kako je umetnost sposobna artikulirati kritiko današnjosti. Imam močno politično mnenje, ampak na ta koncert gledam predvsem kot na manifestacijo kulturne ustvarjalnosti, ki presega ideologije v pozitivnem smislu. To je poziv k širšemu pogledu, sprejemanju,« je dejala dobitnica letošnje Grumove nagrade. In proti čemu se je vredno boriti danes? »Proti enopomenskim interpretacijam. Proti temu, da obstajajo zgolj ene resnice, z velikim R, ki so potem tako ali drugače gledano fašistične ali fašistoidne.«