Uradne definicije, kaj je superživilo, ni oziroma je definicij veliko. Ena od njih pravi, da so superživila povsem navadne rastline, ki se od drugih živil razlikujejo po bogati vsebnosti hranilnih snovi. Bogata so z antioksidanti, minerali, vitamini, beljakovinami in esencialnimi maščobnimi kislinami. Lahko so predelana in so na trgu kot prehranska dopolnila in jih zaužijemo posušena ali v obliki prahu, kapsul ali tablet. Lahko pa so nepredelana, običajna živila. Potrošnik pričakuje, da imajo živila, ki nosijo oznako super, ugodno prehransko sestavo.
Prehranski strokovnjaki pa so na seminarju Strokovnega združenja nutricionistov in dietetikov opozorili tudi na drugo plat, da gre pri superživilih predvsem za modne muhe, prilagajanje živilske industrije trenutnim trendom potrošnje.
»Sodobni potrošniki radi posegajo po živilskih izdelkih, ki so povezani s počutjem in zdravjem, naravni, priročni in ustrezajo njihovim etičnim prepričanjem. Tem trendom ustrezajo superživila. Ta večinoma izvirajo iz eksotičnih delov sveta, saj je veliko ljudi prepričanih, da lahko samo 'eksotična' živila prispevajo k boljšemu počutju. Mnogi ljudje so tudi prepričani, da bodo bolj zdravi samo, če jedo živila, ki jih deklarirajo kot super. Za taka živila so tudi pripravljeni plačati več,« ugotavlja dr. Petra Medved Djurašinović iz Gospodarske zbornice Slovenije. Povpraševanje po tovrstnih izdelkih še vedno narašča. Največji potrošniki superživil so Britanci, sledijo Francozi in Nemci, države vzhodne Evrope pri tem trendu nekoliko zaostajajo.
Marketinški prijem
Medved-Djurašinovićeva je do koncepta superživil zelo kritična in opozarja, da gre pri tej oznaki predvsem za marketinški prijem: »Uradna definicija, kaj je superživilo, ne obstaja, zato se lahko ta pojem v EU pojavlja le kot del blagovne znamke.« Na to opozarja tudi dr. Elizabeta Mičović iz Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin: »Oznaka superživilo je predvsem marketinška skovanka, ki se je zelo prijela, a jo lahko razumemo kot prehransko trditev, saj je vedno na živilih, ki jih želijo poudariti, da so super zaradi hranilne sestave. Proizvajalci to oznako na živilih lahko uporabljajo, a mora biti podkrepljena z ustrezno prehransko trditvijo, kaj je tisto super v živilu.«
V živilih, ki jih označijo z super, je sicer res več določenega hranila kot v podobnih izdelkih, a se po tej značilnosti superživila v osnovi ne razlikujejo od tako imenovanih funkcionalnih živil. To so običajna živila, ki vsebujejo določene sestavine v večjih koncentracijah, zato ima tako živilo pozitiven učinek na določeno funkcijo organizma, ki je večji od prehranske vrednosti živila. »Razlike med superživili in funkcionalnimi živili ne poznam,« razmišlja Medved-Djurašinovićeva. Napačno je tudi prepričanje, da so super lahko samo živila, ki prihajajo iz eksotičnih krajev. »Superživila imamo tudi lokalno, pa se to ne poudarja,« pravi. Živila, ki so super po prehranski sestavi, so lahko tudi ta, ki jih uživamo vsakodnevno, na primer ajdova kaša, matični mleček, probiotični ali navadni jogurt…
Na spolzkem terenu
»Za konceptom superživil se skriva ideja, da ima hrana močan vpliv na zdravje. To je seveda zelo privlačno razmišljanje, a bolj pomembna kot hrana je pri tem prehrana, ki naj bo uravnotežena in raznovrstna,« dodaja. Je pa napačno sporočilo za potrošnika, da se na živilih uporablja oznaka super. »Bojim se, da ta laskavi naziv vodi v neprimerno razvrščanje živil na manj in bolj zdrava, temu pa ne smemo nasedati,« opozarja Medved-Djurašinovićeva. Na naše zdravje torej bolj vpliva, kakšno hrano bomo izbirali vsakodnevno, kot pa to, da bomo svojo prehrano, če sestoji iz pretežno mastnih, slanih in sladkih živil, občasno obogatili s kakim superživilom. V Gospodarski zbornici zato podjetja spodbujajo, da uporabljajo dovoljene prehranske trditve, ki na primer opozarjajo na prednosti živila v hranilni sestavi, odsvetujejo pa uporabo pojma superživila na izdelkih.
Hrani se ne sme pripisovati zdravilnih učinkov, lahko pa imajo živila učinke, ki so ugodni na zdravje. Označevanje živil je v Evropski uniji regulirano in trditve, ki se lahko uporabljajo, so predpisane. Kot ugotavljajo na Uradu RS za varno hrano, podjetja svoje izdelke označujejo pravilno, več je kršitev pri oglaševanju in spletni prodaji, kjer živilom pripisujejo tudi učinke na zdravje.
Dr. Samo Kreft s fakultete za farmacijo pa opozarja na vidik, da se mora potrošnik vprašati, kaj želi od superživila: ali naj eno živilo čim bolj nadomesti uravnoteženo prehrano? Potem Kreft priporoča ajdovo kašo, ki vsebuje beljakovine, aminokisline, antioksidante, vitamine, minerale, neprebavljive in prebavljive ogljikove hidrate. Po superživilu pa je smiselno poseči, če želimo, da je živilo čim bolj bogato z enim samim hranilom, ker nam ga na primer primanjkuje.
