Več znamenj je, da predvolilni boj že poteka. Poskusimo jih nekaj osvetliti. Močno znamenje je napoved vlade, da se v preostanku svojega mandata odpoveduje kakršnim koli sistemskim reformam. Ker se zaveda, da bo škodila njihovim možnostim na prihodnjih volitvah. Še vedno je v spominu volilna kazen za nekdanjega predsednika vlade Antona Ropa, ki se je lotil pokojninske reforme.

Drugo znamenje je angažiranje SDS pri zbiranju podpisov za referendum o drugem tiru. Ena od novinark je to poimenovala blesteča predvolilna propaganda, pač v Janševem neprekosljivem slogu po načelu, kar je slabo za druge, je priložnost za nas.

Volilni sistem, ki ga imamo, je sicer značilen za večji del Evrope, pa tudi sveta. Dokler je bil uravnotežen v razmerju vpliva državljanov in kapitala, je bil še sprejemljiv. Žal se je z rastjo neoliberalizma, s pomočjo nenadzorovane globalizacije, ta odnos radikalno prevesil v korist kapitala.

Tudi to bi bilo še sprejemljivo, če bi kapital imel enoznačen interes. Tega ni, ker tudi v svetu kapitala stalno poteka velika bitka za prevlado. In kako to vpliva na volitve in kasneje na vlade? Preprosto tako, da kapitalski tekmeci pokupijo politične stranke in svoje interese uveljavljajo skozi njih. Lep primer so pogajanja o Ceti in TTIP. Ta so potekala v strogi tajnosti, dokumenti, ki so pricurljali v javnost, pa so razgalili njihovo škodljivost za državljane. A poslanci vseh parlamentov, tudi EU, so jih brez vsakega zadržka požegnali.

Zato je sedanji volilni sistem sistemska korupcija, ki političnim strankam ustreza, ker jim zagotavlja finančne in druge koristi. Ni se treba čuditi, da predsednika protikorupcijske komisije pustijo početi, kar pač počne.

Ravno tako se ne moremo čuditi, da se vlada Mira Cerarja ne loteva sistemskih reform. Preprosto zato, ker trenutno stanje političnim strankam v lasti kapitala zelo ustreza.

Rešitev je samo v spremembi volilnega sistema, ki naj postane tak, da bo na prvo mesto postavil državljana.

Veliko sem razmišljal o praktičnem vidiku tega vprašanja. Moja vizija, kako bi bilo to lahko videti, je naslednja.

V Sloveniji bi bilo maksimalno 88 občin, vsaka bi izvolila svojega poslanca. Preostala dva mandata bi pripadla manjšinama.

Volitve bi bile obvezne in ne samo pravica. Trikratna neupravičena volilna abstinenca bi pomenila izgubo volilne pravice, kar bi moralo biti sankcionirano bodisi s finančno globo bodisi z izgubo drugih pravic. Na tak način se odgovornost porazdeli med vse volilne upravičence, volitve bi bile verodostojne.

Za vsa področja delovanja države, kot so na primer zdravstvo, šolstvo, sociala, pravna država, obramba, zunanja politika in še kaj, bi morali organizirati široke javne razprave, kaj si državljanke in državljani na tem področju želimo. Rezultate teh javnih razprav bi morali potrditi na referendumu in bi bili obvezno vodilo za vse nadaljnje vlade. Na tak način bi lahko bistveno zmanjšali moč vpliva političnih strank in kapitala.

V parlamentu bi morali obvezno ukiniti preiskovalne parlamentarne komisije, saj samo poglabljajo razdor med Slovenci.

Ravno tako bi morali končati obstrukcije in podobne ameriške iznajdbe, kot je recimo lobiranje. Poslanci naj se ukvarjajo z resnim delo v korist državljank in državljanov.

Menim, da v takem volilnem sistemu ne bi bilo izmikanja strukturnim reformam, ekologija kot nujnost za preživetje nas na planetu Zemlja bi našla svojo pravo mesto v zakonodaji. Preprosto zato, ker bi bila to želja in volja državljank in državljanov. In ob tem bi bili tudi razni trumpi brez moči.

In na koncu, v takih razmerah bi tudi mladi izobraženci, ki zdaj množično odhajajo v tujino, verjetno videli perspektivo svojega aktivnega delovanja in bi ostali v domovini.

Zato postavljam svojim sodržavljankam in sodržavljanom vprašanje: ali ni že skrajni čas, da kaj spremenimo in da končno tudi sami odločamo o svoji usodi? Ali pa vse prepuščamo političnim strankam v službi kapitala?

Zdravko Petrič Kostanjevica na Krki