Kdor seje veter, žanje vihar…
Star pregovor, kot večina njih, nadvse resničen… Vprašujem se pri sebi, čemu zdaj vsa ta histerija okoli nastopa Svetlane Makarovič in skupine kulturnikov (ne politikov!), ki so se odločili, da bodo branili simbol rdeče zvezde. V normalnih okoliščinah tega dogodka ne bi bilo, je popolnoma jasno, ker pa razmere v Sloveniji že dolgo niso normalne, vsaj v politiki ne, pa je neprestano ponavljanje in enačenje rdeče zvezde s totalitarnimi simboli prav klicalo po reakciji. Zadnji dogodek, ki me je napotil k pisanju, je vloga Toneta Krkoviča v imenu Društva Moris in Bojana Moharja v imenu Inštituta za domoljubne vrednote, ko oba zahtevata prepoved koncerta 29. junija na Kongresnem trgu. Ker zgoraj imenovanim (in še mnogim drugim) ne zadostujejo zgodovinska dejstva o drugi svetovni vojni, zapisana v preštevilnih zgodovinskih knjigah in ne nazadnje v sklepih mednarodnih ustanov in sodišč, naj dodam svoje skromno razmišljanje: moj najboljši prijatelj je globoko veren v nasprotju z mano, pa se spoštujeva, upoštevava, razpravljava, tudi o simbolih, kot so zvezda, križ in tako naprej... Najine debate se (velikokrat) ne končajo s soglasjem, a kljub temu ostajava prijatelja, pripravljena drug drugemu pomagati, ko je to potrebno. V nasprotju z majhno skupino Slovencev, ki bi hoteli eno od teh dveh opcij izbrisati, seveda tisto, ki nosi rdečo zvezdo v srcu kot simbol svobodoljubnosti, solidarnosti, tovarištva… kot so jo nosili tisoči partizanov, po pravilu vsi verni, v borbi proti okupatorju in njihovim pomagačem. In zdaj, korak za korakom, tudi oni postajajo zločinci, tudi zato, ker so nosili rdečo zvezdo… Se ne bo izšlo! No pasaran!
