Vprašanje je, kje bi bila danes Beyonce, če ne bi bilo Whitney Houston, pevke z enim od najlepših glasov, s katerim je osvajala glasbene lestvice, vključno s sedmimi zaporednimi prvimi mesti na Billboardovi lestvici vročih sto. In vprašanje, kje bi bila Whitney danes, če ne bi bilo slave in Bobbyja Browna, zaradi katerih se ni mogla potegniti iz drog. Tako kot je pred dvema letoma v dokumentarnem filmu Amy odgovore na vprašanja, kaj se je zgodilo s pevko Amy Winehouse, ki je zaradi drog in alkohola umrla pri 27 letih, iskal režiser Asif Kapadia, enako to zdaj s filmom Can I Be Me poskuša narediti britanski režiser Nick Broomfield s pomočjo Rudija Dolezala, ki je pevko spremljal njeno celotno kariero.
Broomfiled ni bil poseben fan Whitneyjine glasbe, so ga pa prepričali njen glas, dejstvo, da je postala prva temnopolta pop pevka, ki je imela ogromno publike tudi med svetlopoltimi, in njena življenjska zgodba s filmskim vzponom in padcem. Houstonova, ki je debitirala leta 1985 z albumom Whitney Houston, je konec 80. in v 90. letih žela uspeh za uspehom, v filmu Telesni stražar, v katerem je igrala, pa izjemno odpela tudi enega najlepših ljubezenskih komadov I Will Always Love You. Nato pa se je začel njen padec.
Tri velike ljubezni
Houstonova je, kot prikazuje dokumentarec, ki je bil prvič prikazan na filmskem festivalu Tribeca v New Yorku, na televiziji Showtime pa bo premiero doživel konec avgusta, vedno ljubila droge, Bobbyja Browna in svojo osebno pomočnico Robyn Crawford. Kot v intervjujih v filmu pravijo njeni prijatelji, je bilo med Whitney in Crawfordovo, s katero sta se dobro poznali še iz otroštva, zagotovo več kot le prijateljstvo, a Houstonova tega odnosa ni mogla izživeti zaradi zloščene podobe pop zvezde, ki jo je imela v javnosti. Crawfordova, ki v filmu ne nastopa, je bila Houstonovi brezpogojno predana, po besedah njenega telesnega stražarja Davida Robertsa, ki je bil pozneje odpuščen, ker jo je hotel odvaditi od drog, pa je bila vedno na bojni nogi z njenim možem Bobbyjem Brownom. Whitney je bila z njim poročena 15 let, sam pa se je menda ves čas dobro zavedal odnosa, ki sta ga imeli njegova žena in njena asistentka.
Ko je odšla Crawfordova in ko se je Whitney leta 2007 rešila Bobbyja Browna, ji je ostala droga, njena redna spremljevalka, s katero je v družbi bratov eksperimentirala že v mladosti in ki jo je na koncu tudi ubila. Pri 48 letih je obležala v kadi hotelske sobe, štiri leta za njo pa je na podoben način odšla še njena hči Bobby Christina, ki je v kadi končala pri 22 letih.
Največjih krivcev v filmu ni
Film Can I Be Me? (Sem jaz lahko jaz?) je naslovljen po najbolj priljubljeni izjavi Houstonove, ki je očitno menila, da zaradi slave nikoli ni mogla biti to, kar je bila v resnici. »Želela je biti normalna. V resnici ji ni bilo do lepih oblek in dobrih avtomobilov. Govorila mi je: Želim se spraviti z drog, da bom lahko mama svoji hčerki,« v dokumentarcu pravi njena nekdanja svetovalka Carrie Starks, ki ji je menda pomagala pri odvajanju od drog, v resnici pa je samo čakala na to, da ji bo kdo enkrat sporočil, da je Whitney mrtva.
Kaj o življenju svoje hčere misli Whitneyjeva mama, dokumentarec ne pove, ker Cissy Houston tako kot Bobby Brown in Robyn Crawford v njem ni želela nastopiti. Lahko pa bi povedala veliko, saj je hčer v pevsko kariero silila prav ona in jo tudi vedno nadzorovala, obenem pa podpirala načrte njene založbe Arista. Šef Ariste Clive Davis je iz biseksualnega dekleta, ki je odraščalo v soseski Newarka East Orange, kjer ni manjkalo drog, hotel ustvariti heteroseksualno pop princeso, ona pa, kot v dokumentarcu priznavajo zaposleni iz Ariste, ni imela pojma, kaj se dogaja. Cliva v dokumentarcu ni, je pa, kot meni Broomfield, film v tem, kakšna je bila njegova odgovornost pri Whitneyjinem propadu, dovolj jasen tudi brez njega.
