Gabrielle (Marion Cotillard), mlado dekle na ozadju z ličnimi polji sivke poraščenega francoskega podeželja petdesetih let, bere Viharni vrh in ljubi poročenega vaškega učitelja. A kot namiguje uvertura v flashbacku, ki tvorijo osrednji del filma, je zaljubljenost dekleta silovitejša od romantične zmernosti vaške idile: Gabrielle stoji v reki s privzdignjenim krilom, da bi ohladila razgretost svoje prekipevajoče ženskosti. Dekle brezmejno hrepeni, kot v cerkvi prišepne križu nad oltarjem, po »glavni stvari«, po ljubezni, svetosti živalske telesnosti. Gabriellin »nespodobni« odziv na učiteljevo zavrnitev povzroči vaški škandal – dekle je noro, histerično, zato jo je treba privezati na moža ali jo poslati v norišnico.
Mati (Brigitte Roüan), ki v svoji robustni podobi nastopa kot predstavnica patriarhalne norme, jo poroči, praktično proda sezonskemu delavcu Joséju (Alex Brendemühl). Ta kljub eksplicitnemu Gabriellinemu pomanjkanju čustev ženo ljubi z vso svojo trdno, malobesedno prezenco. Gabrielle po spontanem splavu diagnosticirajo ledvične kamne, kar izvirni naslov, Bolečina kamnov, simbolično preigrava: neizpolnjeno hrepenenje kot težki kamni hromi junakinjo, ki zaživi šele, ko med obiskom švicarskega sanatorija spozna veterana indokinske vojne Andréja (Louis Garrel).
Melanholičen vojak intelektualec, ki preigrava Čajkovskega, ji podari knjigo francoskega filozofa Propos sur le bonheur (Razmisleki o sreči), ki podobno kot Viharni vrh z začetka filma deluje kot intertekstualni komentar Gabrielline situacije. Po odhodu iz sanatorija sledijo dolga pisma ljubimcu, ki ostanejo brez odgovora, dokler, po dolgih letih, Gabrielle s sinom in možem ne odpotuje v Lyon, kjer opazi ulico, kamor je pošiljala pisma. Krožna struktura zgodbo sklene in v skorajda nerealističnem preobratu težko bolečino hrepenenja razveže v deziluzijo konca, ki jo v protiuteži s kamni vseskozi preplavlja voda – reka, zdravljenje z oblivanjem, kozarci izvirske vode, dež in meglica gora, morje – kot simbol svobode.
Zgodba neizpolnjenega hrepenenja se razteza skozi optiko psihološkega portreta ženske, ki jo podobno kot gospo Bovary ali Ano Karenino dušijo družbene norme. A v romantičnem pridihu feljtona 19. stoletja filmu umanjka introspekcije – najsibo analize erosa kot tudi premisleka družbenih realij. Kljub dovršeni fotografiji in množici bližnjih planov, ki delujejo kot fokalne točke vzbujanja empatije, filmski podobi ne uspe posredovati silovitosti strasti arhetipskih žanrskih vzornic denimo Maxa Ophülsa ali sodobnejše žanrske feministične različice Jane Campion. V nasprotju z ženskim pogledom, kot ga ustvarja Campionova, taka izhodiščna emancipacijska perspektiva delu Nicole Garcia umanjka – zdi se, da kamera zgolj drsi na povrhnjici estetsko privlačnih podob, ki v podrejanju idealistični ideji ljubezni žensko reducirajo na arhetipe ženskosti kot čutnega, intuitivnega bitja, na podobo freudovsko nepotešene histeričarke.
