Nesreče ravno ne podoživljam, saj se je niti ne spomnim. Se pa vsakič znova izpostavim občutkom. Ljudi moja zgodba zadene, toda ljudje se morajo o prometni varnosti osveščati in izobraževati tudi sami, ne samo s tujimi zgodbami.
Kako je bilo prvič spregovoriti o svoji vlogi v nesreči?O nesreči sem začel govoriti leta 2007 v zavodu Varna pot. Bil sem med prvimi v njihovi delavnici. Ko začneš govoriti prvič, drugič, tretjič, je zelo težko. Nato sem si rekel, da bo bolje, če to zdržim. Pozneje je vsakič lažje. Zdaj sem zadovoljen, da lahko ozaveščam ljudi, predvsem mlade.
Imate občutek, da vam prisluhnejo bolj kot na primer kakšnemu zdravniku ali policistu, ki se prav tako trudijo na področju prometne varnosti?Prisluhnejo mi verjetno bolj, ampak se nekateri za mojim hrbtom tudi delajo norca. No, ne le nekateri, kar marsikateri. Češ, lahko zdaj govori, takrat je bil pa neumen. Tudi sam pravim, da sem bil takrat mlad in neumen. Po drugi strani pa pravim, da bi bilo vsem žrtvam prometnih nesreč lažje, če bi se nas več javno izpostavilo.
Kako pa se odzovete, če vidite ali berete poročilo o prometni nesreči?Premaknem na drug kanal. Izredno težko mi je gledati tovrstna poročila. Tudi če se peljem mimo nesreče, si želim le, da sem čim prej mimo. Da vidim čim manj.
Kako ste doživljali rehabilitacijo po nesreči?Rehabilitacija traja še danes. Ne več fizična, ampak psihična. Prva tovrstna rehabilitacija se je začela šele pet let po nesreči, ko sem s prijateljem obhodil Slovenijo. Tisto je bil začetek prave rehabilitacije v glavi. Potem sem začel pisati, zdaj se ukvarjam z izdelovanjem unikatnih ptičjih hišic.
Je psihična rehabilitacija težja od fizične?Tudi fizična ni lahka. Še danes me boli praktično vse. Po drugi strani pa me vsaj glava ne boli več.
Prag za bolečino se vam je najbrž po tej izkušnji močno dvignil?Če bi imel pred nesrečo takšne bolečine, bi najbrž znorel.
Obupali pa niste nikoli? Ste bili torej vedno dovolj močni?Obupal sem že, ampak sem si potem rekel: če si prišel že do tukaj, pojdi naprej.
Je institucionalna pomoč po nesreči delovala, kot mora?Največ mi je pomagal zavod Zarja. Po eni strani sicer nisem zelo rad hodil tja, vendar sem bil vesel, da sem vsaj kam šel in da smo se družili in kaj koristnega počeli. Če ne bi imel te možnosti, bi samo visel doma in se smilil samemu sebi. Z njihovo pomočjo sem z glavo rinil skozi zid, da se je premaknilo naprej.
Kako so doma sprejeli posledice vaše prometne nesreče?Mama zelo slabo. Zadela jo je tudi možganska kap. Oče mi je pred dvema letoma umrl in do smrti ni prebolel moje nesreče. Zelo ga je prizadelo.
Ste kdaj razmišljali, koliko ljudi se je ta prometna nesreča tako ali drugače dotaknila?V avtu sva bila dva, prizadetih pa je bilo gotovo na stotine ljudi.
Kako danes gledate na alkohol? Na splošno, ne le za volanom?Po nesreči sem še pil. Vam povem čisto po resnici. Nato pa sem zaradi poškodb glave dobil še epileptične napade in sem si rekel: Andrej, zdaj pa ali tablete ali pa konec, zdaj se pa odloči. Tisti trenutek sem alkoholu rekel konec. Zdaj občasno spijem kozarec terana pri večerji. To je vse.
