Najprej je FOMC trdil, da bo povišanje obrestne mere v decembru 2015 prvo od petih takšnih povišanj, ki jih bo izvedel v letu dni, in prvo od devetih, ki se bodo zgodila do recimo septembra 2017. Kot drugo stvar je FOMC napovedal, da bo ključna obrestna mera ameriške centralne banke dosegla od 2,25 do 2,5 odstotka v treh mesecih po povišanju decembra 2015. In tretjič, glavni ameriški indeks izdatkov za življenjske potrebščine (PCE), kot prednostni ukrep inflacijskega pritiska centralne banke, naj bi do zdaj dosegel 1,9 odstotka na leto.

V celoti vzeto se napoved FOMC ni uresničila. Če bo ameriška centralna banka ta mesec povišala obrestne mere, bo izpolnila samo štiri od devetih napovedanih dvigov obrestnih mer. Še več, v FOMC so bili prepričani, da bo do konca tega poletja potrebnih devet dvigov obrestnih mer, da bi inflacijo ohranili pod ciljno letno stopnjo dveh odstotkov. Toda po sedanjih pričakovanjih naj bi stopnja rasti inflacije letos in drugo leto znašala samo 1,5 odstotka na leto.

Z ozirom na inflacijski pritisk je napoved centralne banke znatno precenila moč ameriškega gospodarstva. Tudi če bi centralna banka spremenila usmeritev (zdaj se drži ključne obrestne mere, ki je 1,5 odstotne točke pod načrtom iz decembra 2015), je inflacijski pritisk še vedno razmeroma šibek. Čeprav je gospodarski zagon posledica počasnejšega zaostrovanja monetarne politike, pa stopnja inflacije še vedno ni višja od tiste v obdobju 2013–2014, ko so mnogi z zaskrbljenostjo menili, da centralna banka ne zagotavlja dovolj spodbud.

Iz sedanje situacije lahko potegnemo tri sklepe. Prvi je, da sedanja perspektiva šibke inflacije kaže, da monetarne politike ameriške centralne banke v kombinaciji s fiskalnimi politikami ne zagotavljajo dovolj spodbud za ameriško gospodarstvo – podobno kot je bilo na primer leta 2013. Žal pa si ljudje v FOMC s tem vprašanjem ne belijo glave. Med člani FOMC je Neel Kashkari, ugledni predsednik Centralne banke Minneapolisa (Federal Reserve Bank of Minneapolis), edini, ki se ne strinja z večino in poziva ameriško centralno banko, naj vodi monetarno politiko za večje spodbujanje gospodarske rasti.

Mrtvi kot institucije FOMC izvira iz dejstva, da se njeni ljudje zanesejo bolj na svoje ocene trga dela, kjer naj bi veljala »polna zaposlenost«, kot pa na vsakokratne mesečne podatke o inflaciji. Toda »polna zaposlenost« je precej abstrakten, nejasen in nezanesljiv konstrukt. Tako je že 20 let, se pravi, odkar so ekonomisti Douglas Staiger, James Stock in Mark Watson pokazali, da odgovorni v ameriški centralni banki ne bi smeli biti tako samozavestni v ocenah »polne zaposlenosti«. A iz nekega razloga ljudje v centralni banki tega pomembnega sporočila niso razumeli.

Drugi sklep, ki ga lahko potegnemo iz sedanje situacije, je, da je ameriška centralna banka precenjevala moč ameriškega gospodarstva v vseh zadnjih enajstih letih. Osnove matematike narekujejo, da verodostojne napovedi nekako v polovici primerih presegajo dejanskost, v polovici pa za njo zaostajajo. Če bi ameriška centralne banka vsako leto napovedovala, kakšen bo met kovanca, bi imeli zdaj zapored enajst mož in nič cifer. A možnost, da se to zgodi, je ena proti 2048.

Ameriška centralna banka bi očitno morala temeljito preučiti svojo metodologijo napovedi in procese sprejemanja odločitev. Zastaviti si mora vprašanje, ali sedanji sistem ne ustvarja v njenih tehnokratih nepremagljive skušnjave, da napihujejo inflacijske napovedi. In zagotoviti mora, da bodo njeni odgovorni gledali na dvoodstotno letno inflacijo kot na želeni cilj, ne pa kot na zgornjo mejo, ki se ji je treba izogniti.

Končni sklep je, da sta zadnji dve leti ponudili še več dokazov v podporo nekdanjega ameriškega finančnega ministra Larryja Summersa, ki je resno razmišljal o tem, da so gospodarstva visoko razvitega severa ujeta v stanje »sekularne stagnacije«. Tisti, ki se s tem ne strinjajo, kot je Kenneth Rogoff s Harvarda, nam pravijo, da bo vse kmalu dobro in da čez osem let nihče ne bo več govoril o »sekularni stagnaciji«. Morda imajo prav, a samo v primeru, da se bo ameriška centralna banka oprijela politike spodbujanja gospodarske rasti tako radikalno, kot je treba.

J. Bradford DeLong, profesor ekonomije na Univerzi Kalifornije v Berkeleyju, je bil pomočnik finančnega ministra ZDA v času Clintonove administracije.

©Project Syndicate, 2017