Dieter Bohlen. Poleg tega, da je nekoč brenkal na kitaro in prepeval v pop skupini Modern Talking, je zadnja leta glavni žirant v (nemškem) resničnostnem šovu, kjer iščejo talente. To iskanje je po vsem svetu zadnja leta nadvse modno, televizijske hiše, ki vodijo izbor, pa se lahko hvalijo z odlično gledanostjo in visokimi prihodki od oglaševanja. A ne (samo) zaradi talentov. Če ste si kdaj ogledali katero od oddaj, ste gotovo opazili, da je veliko več kot talentiranih popolnoma netalentiranih ljudi, ki iščejo svojih pet minut slave. Sploh si ne znamo predstavljati, kako zelo globoko bi morali producenti seči v mošnjo, da bi nas pregovorili, da bi postali žiranti (kapo dol Branku Čakarmišu, Ani Klašnja in Ladu Bizovičarju) ter ure, dneve in tedne poslušali (tudi) ljudi, ki ne znajo peti, in gledali (tudi) ljudi, ki ne znajo plesati.
Toda naša najnovejša prijatelja, s katerima smo se intenzivno družili zadnje dni, sta dovolj talentirana, da bi prepričala še tako zahtevno žirijo, za nameček tudi z imenoma, ob katerih večina zemljanov zastriže z ušesi, saj nista ravno pogosti, zato jim tudi na kraj pameti ne pade, kaj pomenita – renegade in juke. Z nekaj domišljije bi lahko rekli, da je renegade nomad, neprestano na poti iz kraja v kraj, juke pa rojen pevec in plesalec. To jima prav tako s pomočjo nekaj domišljije pripišemo že na prvi pogled. Po izobrazbi sta športna terenca, a sta imela testneža pogon speljan na prednji kolesi in tega jima nismo zamerili. Da bi zapeljali na kakšen resen teren, nam namreč ni padlo na pamet, saj smo večino kilometrov nabirali na običajnih cestah, bodisi avtocesti ali mestnih. Seveda pa sta prav besedici športni terenec tisti, ki privabljata kupce, saj gre za razred, ki ne glede na velikost vsaj v Evropi sodi med hitrorastoče.
Vemo, kaj boste zanju najprej porekli: da sta lepo videti, za fasado pa se skriva praznina. A ni tako. Seveda sta všečna, kar je danes v svetu avtomobilizma že nekakšen pogoj za uspeh. Priznamo pa, da se vanju na prvi pogled nismo zaljubili do te mere, da se nam napake, ki smo jih zaznali, ne bi zdele omembe vredne. A napak je bilo presenetljivo malo. Tako smo bili jezni, ker jeep ni imel električno pomičnih prtljažnih vrat in smo si pri odpiranju mazali roke, nissanu pa smo zamerili tempomat, ki je deloval pri hitrosti več kot 40 km/h in ga v območju umirjenega prometa (območje z omejeno hitrostjo 30 km/h) nismo mogli uporabljati. Morebiti bo kdo mislil, da njuna majhnost prinaša napake, a je kvečjemu nasprotno. Dolžinska mera 425 (renegade) in 413 centimetrov (juke) se je nam, ki sodimo v opis športnih parov brez otrok, zdela naravnost idealna, razloga pa sta dva. Neverjetno okretni boste in hkrati presenečeni, kako zelo preprosto ju je parkirati, tudi zato, ker sta majhnosti navkljub oba oborožena s parkirno kamero. Da pa se znata preleviti v še kaj več kot zgolj vozilo za mestno pohajkovanje, dokažeta, ko se namestimo na zadnjo klop; dostop seveda olajša zadnji par vrat. Na zadnji klopi bosta dva odrasla, ki v višino ne merita več kot 180 centimetrov, sedela brez težav, pa tudi prostornini prtljažnikov – 351 (jeep) in 354 litrov (nissan) – prevedeno pomenita, da pogoltneta štiri letalske kovčke. Za kaj več, če sta v avtu le dva, pa lahko podrete zadnjo klop (pri juku je dno ravno, pri renegadu je manjši naklon), prostornina preseže magično tisočico, kar v praksi v zadek lahko spravi dve gorski kolesi. Preverjeno.
Bili smo veseli, ker sta bila oborožena z vsem, kar voznik na poti potrebuje tako z vidika varnosti kot udobja, je pa imel jeep še nekaj več – ogrevana prednja sedeža in pa sistem, ki voznika opozarja na spremembo voznega pasu. Podobnost se je nadaljevala tudi pod motornim pokrovom, kjer je čakala v črno obarvana konjenica. V vednost: testna dizla nista namenjena tistim, ki bi v prometu radi izstopali s stalnim prehitevanjem preostalih prometnih udeležencev in divjanjem, a zato ponujata dovolj, da boste zlahka koga prehiteli in na avtocesti vozili tudi hitreje od zakonskega limita, vse skupaj pa se ne bo poznalo v denarnici. Seveda se tistih deset štirinožcev manj pri nissanu (120:110 KM) še najbolj pozna, ko ste dodobra naloženi ali pa pri vožnji v klanec, saj avtu kljub iskrivosti začne primanjkovati sape. A se zato juke kljub nekoliko manjši najvišji hitrosti (178:175 km/h) in pospešku (10,2:11,2 s) izdatno oddolži, ko je treba zapeljati na črpalko, saj je bila poraba občutno manjša (6,7:5,2 l), doseg pa občutno večji (716:885 km). V opravičilo jeepu: pogon je imel speljan prek 6-stopenjskega samodejnega menjalnika, ki pa v juku ni na voljo. Več pa v sklepu.
