V mreži zakona

Avtonomija kulturnega polja nikakor ne pomeni, da je »kultura notranja zadeva kulturnikov« in da takšna svoboda prej ali slej ustvari vase zaprt in družbeno getoiziran sistem, ki zgolj »sam odreja specifične odnose z okoljem po svojih merilih« in ki se za svoje okolje, samozadosten, kot je, niti ne zmeni, kvečjemu mu narekuje svoje standarde, s tem pa nazadnje samega sebe potisne na družbeni rob. Takšno razumevanje mi namreč pripisujejo člani skupine SRČ v odgovoru (Objektiv, 17. 6. 2017) na moj komentar njihovega zakona o javnem interesu za kulturo (na tem mestu, 3. 6. 2017). Česa takšnega pa nisem in tudi nikoli ne bi zapisal, saj se razlaga v temelju razlikuje od mojega razumevanja družbenih razmerij in kulturne politike. Slovenska kultura ni sama sebe potisnila na rob javnega interesa, ampak je to storila politika, tudi kulturna politika, z vsakršnimi vmešavanji v njene zadeve, s parcelizacijo, s katero je prej celostno in v sebi povezano kulturno mrežo razbila na posamične »neodvisne« enote, na nekakšna »telesa brez organov«, jih interesno sprla med seboj in jih prisilila celo v koruptivna razmerja s politiko, ob tem pa s krčenjem finančnih subvencij, zanemarjanjem kulturne infrastrukture in vseh drugih pogojev materialne proizvodnje, z negativno kadrovsko politiko na vodilnih mestih, z »nevidno« demontažo sistema, ki je v boljših časih deloval dobro in v pogojih svobode kljub »zastarelosti« proizvajal odlične rezultate, predvsem pa s tem, da se je ošabno postavila nad zakon, da, skratka, ni izvrševala ne zakonskih obveznosti ne zavez iz programskih dokumentov (na primer NPK), najprej otopila tiste ostre robove kulture, ki so želeli presežno eksplodirati ven iz sistema, s časom pa kulturo povsem ukrotila in jo potisnila v stanje primarne vegetacije. Da, da, stavek je dolg in prenasičen z označevalci, pa vendar zajema le ščepec mučnih dejstev, ki zaznamujejo aktualno stanje slovenske kulture.