si daleč od poti k modrosti.

(kitajski pregovor)

To, da nekatere narodne skupnosti oziroma nacionalne in/ali etnične manjšine v Sloveniji tudi po četrt stoletja samostojnosti države nimajo zagotovljeno enakopravno ustavno varstvo pravic, ki so ključne za ohranjanje identitete oziroma drugačnosti, je vse drugo kot pa modrost. Zagotovo podoba Slovenije kot skupnosti, utemeljene na enakem varstvu temeljnih in kolektivnih človekovih pravic in svoboščin, ter kot države, ki si prizadeva za vladavino prava, pogreša enakopravno ali vsaj pravičnejšo ureditev statusa narodnih skupnosti, nacionalnih in/ali etničnih manjšin. Seveda, če se v razpravo o tem problemu ne bodo vključili predstavniki narodov, ki jih ta pravica (pri)zadeva, nacionalne manjšine kot lakmus tolerantne klime v Sloveniji verjetno dolgoročno ne bodo preživele. Deficit enakopravne ustavnopravne ureditve položaja narodnih skupnosti, nacionalnih in/ali drugih etničnih manjšin podpira proces nacionalne homogenizacije, kar je z vidika kulturnega bogastva (ter turistične atraktivnosti) škodljivo tudi za samo Slovenijo.

Glavoboli demokratičnega argumenta

Manjšine, zlasti nacionalne in/ali etnične, nujno potrebujejo posebne pravice (pozitivna diskriminacija), ki jih sicer ne bi potrebovale, če ne bi bile manjšine. Res pa je, da že omemba posebnih manjšinskih pravic pri ljudeh vzbuja občutek, da je nekomu dano več, kot mu sicer pripada, ter da se tako posega v demokratično in ustavno načelo enakopravnosti (5. člen ustave). Pri tem se redko kdo sprašuje, kaj je manjšini nedosegljivo in kako je le-ta prikrajšana ob uresničevanju temeljnega demokratičnega načela – odločanje na temelju volje večine. Večina žal lahko ustraši, toda ne prepriča, bi pripomnil F. Nietzsche. Demokracija je v svojem temelju diktatura večine nad manjšino, zato so manjšinske pravice in načelo pozitivne diskriminacije humani korektiv delujočega demokratičnega principa. Tam, kjer ni manjšinskih pravic, ni niti manjšin ali pa jih je z vsakim dnevom manj.

Drugo vprašanje je, ali je socialno okolje sposobno, da različnosti tolerira, jih vzgaja z zagotavljanjem posebnih pravic, ki ne bi bile v škodo večine, ali ne. Kajti ravno manjšine so tisti socialni element, ki o neki družbi ustvarja podobo svobodnega in humanega okolja. Podoba multikulturalnosti najde svojo projekcijo v enakopravnem zagotavljanju manjšinskih pravic. Če ne, pa vsaj v pravičnejši(?) ustavnopravni ureditvi njihovega položaja.

Tema, ki jo je odprl Dnevnik (s člankom Narodi nekdanje Jugoslavije zbirajo poslance za spremembo ustave, z dne 15. 6. 2017), zahteva resne javne razprave v obliki transparentnih okroglih miz, delavnic ali tematskih konferenc, na katerih – poudarjam – ne bi razpravljali samo predstavniki večinskega naroda. Takšne razprave nimajo nobenega smisla, če se v njih ne bodo vključevale organizacije in posamezniki iz korpusa »deprivilegiranih« (v primerjavi z italijansko in madžarsko ter tudi romsko skupnostjo) manjšinskih skupnosti. Nolens volens – iz čisto pragmatičnih razlogov (pravice državo stanejo) ali zaradi usedlin stereotipov in predsodkov do pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije iz obdobja osamosvojitve – težko se je izogniti pristranskosti. A je vredno poskusiti. Nekdo je zapisal, da je to vprašanje tako pomembno, da je vsak čas pravi čas za razpravo. Toda bojim se, da ni tako. Čas ni zaveznik ugodnega reševanja tega vprašanja. Zato me ne čudijo odzivi politikov, ko jih doleti ta tema: vedno imajo isti izgovor – zdaj ni pravi čas. Seveda pa nihče ne pove, kdaj naj bi bil pravi čas. Volitve in predvolilna ali povolilna dela in opravila zapolnjujejo obveznosti politikov, tako da nekega prostega časa, ki bi ga namenili vprašanju spreminjanja ustave, pa čeprav gre za probleme nacionalnih manjšin, preprosto ni. Tudi tokrat so politiki tiste, ki so si prizadevali za odpiranje tega vprašanja, in tudi novinarje (ali ob njihovi pomoči) zapeljali s področja političnega na področje prava. Pravo je namreč najlepša iznajdba, kar so jih ljudje iznašli proti pravičnosti (Casimir Delavigne Penseés).

Gre za politično, ne za pravno vprašanje

Problem, o katerem govorimo, nikakor ni pravno vprašanje. V okviru obstoječe ustavnopravne ureditve, sklicujoč se na demokratična načela in načela procesnega prava, spregledane manjšine ne morejo najti nobene pomoči. Tudi če predstavniki pobudnikov za spremembe ustave iz združenja manjšincev Exyumak zberejo potrebno število podpisov državljanov, zagotovo ne bodo nagovorili dveh tretjin vseh poslancev državnega zbora k spremembi ustave. Torej, ne pravna država in ne vladavina prava jim ne bosta pomagali, da dosežejo spremembo ustave. V poštev pride le politična volja. Nekaj o tem v omenjenem članku govori tudi sam premier dr. Miro Cerar: »da bi se v ustavi zagotovile možnosti posebnih pravic na kulturnem področju«. V tem članku najdemo tudi mnenje poslanca stranke SMC Dragana Matića, ki oporeka svojemu predsedniku in trdi, da ni treba spremeniti ustave, češ da zadostuje zakon. »Za to ne potrebujemo spremembe ustave, saj je podlaga za sprejetje zakona deklaracija o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ.« Seveda je takšna trditev močno vprašljiva. Svobodna družba je nujno tudi pluralna družba, zato so procesi kohabitacije narodnih skupnosti ali/in nacionalnih manjšin z večinskim narodom in titularjem državnosti zelo občutljivi in odgovorno dejanje politikov.

Posebne manjšinske pravice so edina varovalka, ki preprečuje, da se socialna kohabitacija in integracija manjšin ne izrodita v asimilacijo. Parafraza Aristotela pove: v državi, kjer večini ni do tega, da bi imela prednost, manjšina pa sama ne more imeti prednosti, vladata mir in sloga. In ne nazadnje, manjšine in njihov položaj so ogledalo, v katerem se zrcali pravi obraz socialne tolerance in toliko opevane multikulturalnosti kot odgovora na vprašanja o problemu evropske prihodnosti narodov in kultur. Sicer pa Evropska unija nima na voljo izdelanih mehanizmov varstva pravic nacionalnih in etničnih manjšin. Zato je ureditev statusa nacionalnih manjšin prepuščena državam članicam, ki pa vsaka po svojih potrebah urejajo to pomembno področje socialne in kulturne interaktivnosti. Na resnost tega eksistenčnega problema narodnih skupnosti, nacionalnih in/ali etničnih manjšin kaže vrsta vprašanj, ki zahtevajo odgovor zgodovinske, politološke, juristične in komunikološke stroke, razuma in modrosti.

Avtoriteta stroke mora upoštevati pojmovno distinkcijo, brez katere ni mogoča komunikacija argumentov. Namreč, kaj je avtohtona in kaj novodobna ali neavtohtona manjšina? Da sta v Sloveniji avtohtoni samo italijanska in madžarska narodna skupnost, je močno vprašljiva trditev. Kdo je tisti, ki določa kriterije za klasifikacijo manjšin na avtohtone in novodobne, in s čim utemeljuje svojo razlago? To sta vprašanji, ki bi sprožili zanimivo razpravo. Kaj so jezikovne skupnosti, ki jih omenjajo nekateri evropski dokumenti? Ali je morda nastajanje novih jezikov na pogorišču nekdanje skupne države lingvistična inovacija ali politični konstrukt? Zanimivo, da nihče ne razmišlja o temeljnem principu nastanka manjšin kot posledice delitev obstoječih držav in nastajanja novih držav. Politična tradicija govori, da vedno, kadar se od mednarodno priznane države en del ločuje in nastaja nova država, novonastala država prevzema obveznosti glede ustavnega varovanja tako na novo nastalih narodnih manjšin. Drugo vprašanje pa je, ali vse etnične skupine izpolnjujejo kriterije za pridobivanje statusa nacionalne manjšine ali narodne skupnosti. Kako doseči strokovni konsenz o kriterijih za tovrstno diferenciacijo?

Torej, veliko vprašanj se poraja ob morebitnem pravičnejšem urejanju statusa narodnih manjšinskih skupnosti in drugih etničnih manjšin. Ali je prišel čas soočanja z vprašanji, ki so bila iz pragmatičnih razlogov spregledana? Ali so morda odnosi in razmerja med etničnimi skupnostmi ali pa tudi znotraj posameznih narodnih skupnosti tako kompleksni in zapleteni, da dejansko obstoječa rešitev nima alternative? Toliko vprašanj za en sam odgovor – enakopravna ureditev statusa narodnih skupnosti, nacionalnih in/ali etničnih manjšin. Quod dixi, dixi!

BOŽIDAR VELJKOVIĆ, dr. sc., docent za področje politologije