Milan Kučan: Slovenija in Hrvaška morata sami reševati probleme!

Velika preizkušnja, ki jo je evropski civilizaciji in kulturi vsilil fašizem, ni z vojno prizanesla niti tem krajem. Tudi tukaj so bili ljudje pred dilemo: sprejeti usodo, ki jo je vsiljeval okupator, ali se ji upreti, vedoč, da svoboda nikdar ni podarjena. Treba si jo je priboriti, dokazati, da si je vreden ne glede na njeno ceno, in jo znati varovati.

Odpor in boj – je bil odgovor! O njegovi odločenosti pričajo dogodki, ki se jih danes spominjamo. O povezanosti ljudi v tem boju pa pričajo imena mnogih domačinov iz Notranjske, s Kočevskega, iz Gorskega Kotarja, zapisana v spominskem parku na tleh italijanskega koncentracijskega taborišča na Rabu. O tem govorijo tudi imena krajev, ki jih je osvobajala XVIII. divizija NOV z borci Ljubljanske, Kočevske in Levstikove brigade: od Srbskih Moravic in Delnic pa vse do Benkovca, od koder se jim je pogled odpiral na Jadransko morje. Tam naj bi bilo prizorišče tretje fronte, če bi se tam izkrcale čete zahodnih zaveznikov. O povezanosti ljudi govorijo spomeniki Slovencem in Hrvatom, padlim po Kočevskem in v Kotarju, od Fužin in Delnic do Lipe z njeno nepojmljivo tragično usodo, po storjenem zločinu okupatorja.

To je preteklost. Od nje nas deli skoraj tri četrt stoletja. A ima sporočila tudi za današnji čas.

Sporoča nam, da žica na bregu Kolpe, za katero so pred letom morda celo obstajali razlogi, ne spoštuje izročila teh krajev o skupnem življenju in skupni usodi. Ne spoštuje izročila o povezanosti ljudi na obeh straneh Kolpe, Sotle in Mure, kjer se je žica vzdolž celotne meje zdaj zarezala v našo zavest.

Ta žica je simbol celotnega historiata nereševanja odprtih vprašanj med obema državama. Sporoča nam, da ravnamo nápak tako v Ljubljani kot v Zagrebu. Ne znamo in nismo pripravljeni rešiti mejnih sporov brez obremenjevanja že tako negotove Evrope. Ne znamo se sporazumeti o rešitvah glede migrantov, nuklearke, dolgov LB do bančnih varčevalcev in hrvaških podjetij do LB, Mercatorja, mejne kontrole, prisluškovanja politikom…

Nápak smo ravnali, ko teh vprašanj nismo znali rešiti z dogovori, ko to nismo bili pripravljeni storiti. Še bolj nápak ravnamo, ko spodbijamo verodostojnost mednarodnih institucij, na katere smo prenesli odgovornost za rešitev problemov. Ravnamo nápak, ko molčimo, ko nas v Bruslju sosedje tožijo zaradi zastojev na meji, še bolj nápak pa ravnajo sosedje s tožarjenjem, namesto da bi se pogovarjali o rešitvah za težave, ki so nastale na naši skupni meji zaradi odločitev EU, katere članici sta obe, tako Slovenija kot Hrvaška. Nápak ravnamo tudi, ko ne pospešujemo sprejema Hrvaške v schengensko območje.

Zakaj govoriti o tem? Zato, ker je probleme treba reševati. Rešila pa jih ne bodo ritualna ponavljanja izjav o dobrih in prijateljskih odnosih, niti objemi in trepljanja po ramenih.

Problemov ni mogoče reševati z večnim izgovorom, da jih je večina prenesenih še iz življenja v nekdanji skupni državi. To je sicer res. A to žal govori o nesposobnosti politikov obeh držav. Od takrat je minilo že četrt stoletja, problemi pa ostajajo nerešeni. Zato to zdaj niso več problemi iz minulega časa in minulega sveta, pač pa problemi sedanjih odnosov. Skupaj z novimi, ki jih ustvarjamo, obremenjujejo odnose, predvsem pa zapirajo možnosti za zares dobro skupno prihodnost.

Resnico, čeprav neprijetno, o tem, da odnosi med državama niso zgledni, je neodgovorno prikrivati pred domačimi ljudmi, pa tudi pred državami, s katerimi si v EU delimo usodo. Ustvarjanje lažnega vtisa je beg pred odgovornostjo, ki jo zahtevajo rešitve. Še več. Medsebojno valjenje krivde za nereševanje problemov zdaj na eno, zdaj na drugo državo nosi v sebi tudi nevarne kali nacionalizmov in nestrpnosti. In hkrati spodjeda zaupanje.

Vse to govori, da je treba odnose med državama postaviti na drugačne temelje. Izpraznjene, visoko zveneče besede o prijateljstvu in dobrososedskih odnosih je treba opustiti in jih nadomestiti z dialogom na temelju konkretnih interesov in dejstva, da sta obe državi članici EU. Da sta torej skupaj odgovorni tudi za EU in njeno varno življenje.

EU je v resnih težavah, njena prihodnost je ta čas negotova. Članice EU bi zato še toliko bolj cenile, če bi Slovenija in Hrvaška v skupno premišljanje o možnih izhodih iz krize prinesli svojo izkušnjo iz življenja v nekoč skupni večnacionalni državi, ki je razpadla, ker ni zmogla rešiti težav, ki spominjajo na sedanje težave EU. Znale bi ceniti, če bi državi prišli s predlogi rešitev za begunce, saj imata obe izkušnje z njimi iz časa vojne proti BiH. Ali če bi prišli z rešitvami za prometne povezave zahodne in srednje Evrope prek naših držav do Balkana in naprej na Bližnji vzhod. Če bi pripravili predloge za varovanje okolja, varstvo voda, zaščito Jadrana, pridelavo zdrave hrane, energetsko samooskrbo…

Znale bi ceniti, če bi Slovenija in Hrvaška kot dobri poznavalki predlagali rešitve za umiritev razmer na Balkanu, predvsem za preseganje notranjih napetosti v BiH in za zagotavljanje njene državne funkcionalnosti in integritete. In če bi se tudi dejansko angažirali v teh državah na njihovi poti v evropsko integracijo.

Predvsem pa bi cenile, če bi obe državi svoje probleme reševali sami in ne bi vnašali dodatnih elementov destabilizacije celotne skupnosti. Kot članici sta zavezani istim vrednotam, na razpolago imata iste mehanizme, pravne okvire in postopke za reševanje sporov.

Čas je, da bi se državi namesto svečanih, načelnih izjav in deklaracij s srečevanj najvišjih politikov o tem, da se spori rešujejo z uporabo mednarodnega prava in v duhu dobrososedskih odnosov, k uporabi teh načel tudi zavezali in tako sprejete dogovore tudi spoštovali. To bi povrnilo zaupanje, ki je preveč omajano.

Dobrososedski odnosi temeljijo na zaupanju. Ponovna vzpostavitev zaupanja s konkretnimi dejanji je zato naloga, ki je v dvostranskih odnosih za obe državi pomembnejša od vseh drugih. Zaupanje bo ovrglo sumničenja o namenih ene ali druge države, pa tudi dvome o iskrenosti in pripravljenosti spoštovati dogovorjeno. Nikomur v današnjem negotovem svetu ne more uspeti samemu, nihče ne more živeti sprt s sosedi in brez prijateljev. Odnosi s sosedi zato tudi ne morejo biti predmet notranjepolitičnih obračunavanj.

Nihče ne more pri reševanju sporov vsega dobiti in nihče vsega izgubiti. To bi si veljalo zapomniti prav zdaj, ko obe državi z nelagodjem in z različnimi pričakovanji čakata na odločitev arbitražnega sodišča o meji.

Pri vsem tem so nam obojim lahko v pomoč tudi drugačne izkušnje. Pozitivne. Veliko jih je. Tistih iz časov, ki se jih spominjamo na današnji slovesnosti, pa tistih iz življenja v skupni jugoslovanski državi in predvsem izkušenj iz časa, ko sta se obe državi odločili, da uresničita svojo pravico do samoodločbe, in sta usklajevali osamosvojitvene poteze, si skupaj prizadevali za mednarodno priznanje in si pozneje pomagali pri izpolnjevanju pogojev za sprejem v evropsko integracijo.

Prepričan sem, da si pravega prijateljstva in skupnega nastopanja želijo ljudje tako v Sloveniji kot na Hrvaškem. Prepričati je treba tudi politike. Da je tako, kaže tudi današnje skupno praznovanje.