Pred približno sedemnajstimi leti sva z ženo bivala pri bolnem otroku v bolnišnici. Čeprav sva bila oba zaposlena v UKC Ljubljana (UKCL), sva za štiri dni plačala okrog 60 evrov, in prav je tako, da ni izjem. Ob razpravi o zakonu o pacientovih pravicah (in dolžnostih!) je priložnost, da bi z razmeroma enostavnim ukrepom, če bi si ga kdo upal predlagati in sprejeti, lahko zelo zmanjšali izgube slovenskih bolnišnic. To je uvedba participacije za hotelski del storitev, poudarjam, hotelski del in ne za zdravljenje, da ne bom napak razumljen. Ko je človek v bolnišnici, dejansko na neki način varčuje. To doplačilo bi bilo majhno in bi ga plačali le tisti, ki bi ga lahko.

Že nekajkrat sem navedel primer pacientke, ki je bila tri leta neprekinjeno v bolnišnici, vse do svoje smrti. Ker ni imela nikogar, se je sicer njena skromna pokojnina kopičila na hranilni knjižici in ob njeni smrti so prišli sorodniki, ki jih je zanimalo predvsem to, kje je varčevalna knjižica. Pošteno? Zakaj navajam ta primer? Ker je tako absurden in odraža lažno solidarnost. Podobnih primerov bi lahko naštel še kar nekaj. Ali ne bi bilo prav, da bi del plače ali pokojnine pripadal ustanovi, kjer je bolnik hospitaliziran, ali pa zavarovalnici? Če bi denimo v UKCL vsak bolnik doplačal samo 10 evrov za dan bivanja, bi se ob velikem številu hospitaliziranih bolnikov in ob povprečni ležalni dobi sedem dni nabralo precej denarja in bi se s tem znatno zmanjšala izguba. Mi se pa v zakonu o pacientovih pravicah ukvarjamo s tako trivialnimi stvarmi, kot je čakanje na pregled v ambulanti, ali predpisujemo še dopustne čakalne dobe. To je stvar stroke in ne zakonodaje.

Da so izgube slovenskih bolnišnic predvsem posledica povečanega obsega dela, novih preiskav in načinov zdravljenja, neplačanih »primerov« in storitev, je več kot očitno. So pa razlogi za izgube še drugi (od organizacije dela, defenzivne medicine, (pre)velikih stroškov za zdravila in drugega potrošnega materiala itd). Razprave o izgubah bolnišnic so pogovor gluhih. Če plačnik zdravstvenih storitev ne more plačati toliko, kot bolniki »(po)rabijo«, potem je razumljivo, da nastajajo čakalne dobe in naj bolniki ne stresajo jeze na zdravnike. Za zdravnika je bistven odnos med bolnikom in zdravnikom, stvar zavarovalnice pa je razmerje med zavarovalnico in bolnikom. Povsod, kjer je zavarovalniški sistem normalno razvit, so zavarovalnice tiste, ki diktirajo porabo denarja in to urejajo neposredno z zavarovanci bodisi z večanjem prispevne stopnje bodisi s krčenjem pravic.

Resda vse bolnišnice ne poslujejo z izgubo, jih je pa čedalje več, saj vsak dan beremo v medijih, koliko jih je v rdečih številkah. Toda za tiste, ki jo imajo, ne moremo trditi, da delajo slabo. S finančnega stališča morda, vprašanje pa je, ali tudi s strokovnega. Največkrat se pri tem omenja UKCL, ki je hkrati regionalna bolnišnica za Ljubljano s širšo okolico in terciarna za najzahtevnejše in najtežje bolnike iz vse države. Mnogi bolniki vedno ne potrebujejo zdravljenja na terciarni ravni, pa vendar prihajajo v UKCL. Da ne govorim na pamet, bi lahko navedel številne primere. Uporabil bom izraz, ki ni ravno primeren, vendar najbolje ponazarja dejanske razmere. Dobršen del zdravstva se »šlepa« na račun UKCL. Na osnovi več kot štiridesetletnih izkušenj trdim, da se UKCL izkorišča za dokaj banalne usluge, ker to zahtevajo bolniki, svojci, zdravniki in včasih tudi ZZZS. Pomenljivo je, da večina zdravstvenih domov in koncesionarjev posluje pozitivno, UKCL pa ima stalno izgubo. In to je problem zavarovalnic(e) in ne UKCL.

Če bolnišnica ne more imeti nobenega vpliva na priliv novih bolnikov, potem naj zavarovalnica bolnikom pojasni, da so možnosti omejene in čakalne dobe zato predolge, ne pa da to odgovornost prenaša na izvajalce. Število internističnih bolnikov se letno povečuje za nekaj odstotkov, pogodbeno število pa je vsako leto nižje od pričakovanega števila novih bolnikov. Zgovoren je podatek iz Bele knjige iz časa ministrovanja dr. Dušana Kebra, da se je število napotitev na specialistične preglede v dvanajstih letih od leta 1991 do 2003 povečalo za trikrat. Kaj je logična posledica, če zavarovalnica ne plača vseh pregledov? Podaljševanje čakalnih dob. Morda je »krivda« bolnišnic, da se ne znajo ali ne morejo izpogajati za višje cene storitev. Če bi recimo za nenujni pregled na urgenci zaračunali bistveno višjo ceno, kot je dogovorjena, bi se zavarovalnica hitro ustrezno odzvala.

ZZZS naj bi bila avtonomna institucija. Kako naj bo avtonomna, saj ni zasebna zavarovalnica! Tudi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) je državna ustanova in ne more biti avtonomen. Res pa je, da ne sme vsakokratna oblast posegati v ti dve veliki blagajni, mora pa imeti pomemben vpliv nanju, saj kadar sta v težavah, vedno kot rešiteljica nastopi država. ZZZS je že imel večkrat izgubo in kdo jo je pokril? Država. Če torej pokriva izgubo, je verjetno logično, da mora imeti tudi pomemben vpliv. Ali mora res samo država kot (slab) lastnik kriti izgube bolnišnic, ker je pač tak zakon? Mislim, da ne. Kje so tu lokalne skupnosti?

Pravo izboljšanje razmer v zdravstvu bi (bo?) izboljšal sistem zavarovalništva, ki ne more biti nič drugačen od drugih zavarovanj. Tudi pri teh gre za vzajemnost, solidarnost in plačevanje premij glede na tveganja. Dokler torej ne bomo spremenili sistema zavarovalništva, ne bo uspela nobena reforma.

Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.