Dober mesec po tistem, ko je novi francoski predsednik Emmanuel Macron razkril, kdo bodo člani nove vlade, so odstopili štirje pomembni ministri. Ujela jih je preteklost, v kateri so si – podobno kot številni drugi na visokih položajih v Franciji – včasih dovolili preveč. Morali so zapustiti vlado, sicer bi bil Macron preveč omadeževan in dvoličen v svojem prizadevanju za boljšo politično prakso. Morda bi lahko celo rekli, da tudi njegova revolucija žre lastne otroke.
Vladne krize ne bo
Vsi štirje so doslej veljali za vzorne politike, a so zdaj vpleteni v preiskavo. Glede ministra za kohezijo Richarda Ferranda je konec maja prišlo na dan, da je pred leti kot direktor zavarovalnice najel prostore svoje žene. Ugledna ministrica za obrambo Sylvie Goulard, minister za pravosodje François Bayrou, ki je bil ob premierju najpomembnejši član vlade, in ministrica za evropske zadeve Marielle de Sarnez pa so v predhodni preiskavi kot vodilni člani stranke Modem. Ta sredinska in proevropska stranka je namreč podobno kot skrajno desna in protievropska Nacionalna fronta svoje zaposlene v stranki fiktivno zaposlovala kot sodelavce svojih evropskih poslancev. Tako je bila tudi pariška tajnica voditelja Modema Bayrouja več let na plačilni listi evropskega parlamenta, pri čemer je polovico njene plače zadržala stranka.
Ni jasno, ali je Macron samo sprejel odstop štirih ministrov, ali ga je tudi zahteval. Vsekakor ne gre za hujšo krizo vlade, saj ima ta tudi brez 42 Modemovih poslancev v parlamentu absolutno večino, tolikšna je bila namreč zmaga Macronove stranke na nedavnih parlamentarnih volitvah. Poleg tega bo vlado podpirala skoraj tretjina od 130 poslancev iz predvolilne koalicije republikancev in stranke UDI. Bayrou pa se lahko zdaj tolaži s tem, da ima Modem prvič – seveda po zaslugi zavezništva z Macronom – večjo skupino poslancev. V prejšnjih petih letih je imel le enega.
Dvojna merila
Bayrou je moral odstopiti že zato, ker z vsem, kar ga bremeni, v skupščini ni mogel zagovarjati zakona o morali v političnem življenju, ki naj bi preprečeval konflikt interesov in postavil jasna pravila o financiranju strank. Za ta zakon sta se Bayrou in Macron dogovorila – bolj na pobudo prvega – ob sklenitvi zavezništva februarja, ko je Macron predvsem zaradi podpore voditelja stranke Modem dva meseca pred volitvami postal glavni favorit predsedniških volitev. Večina članov vlade je zdaj najbrž z olajšanjem sprejela Bayroujev odstop, saj se je 66-letni prekaljeni politik zaradi zaslug, ki si jih je pripisoval glede Macronove zmage, nerad podredil 46-letnemu premieru Edouardu Philippu.
Vendar pa se Ferrand in Sarnezova vračata v skupščino kot voditelja svoje poslanske skupine. Kar torej ni sprejemljivo za ministra, za vodjo poslanske skupine je? To je zlasti problematično za Ferranda, saj bo z vodenjem poslanske skupine Naprej, Republika, ki ima 308 od 577 poslancev, prevzel celo enega najpomembnejših položajev v državi.
